Potrebujemo novo družbeno pogodbo z mladimi

Kaj razmišljajo? Kako gledajo na svet in sami nase, družbo, politiko, družino, partnerstvo, a tudi na pričakovanja, ki so postavljena nanje? Na ta in mnoga druga vprašanja so odgovorili v obširni raziskavi YO-VID22: Blagostanje in podporne strukture mladih v času pred, med in po pandemiji covid-19 mladi Slovenci in Hrvati, kar ponudi tudi vpogled v zanimive razlike v obeh državah.

Tri leta trajajoče raziskovanje mladih

Razvojna psihologija opozarja, da sta pozna adolescenca in odraslost občutljivi obdobji in da lahko pretresi, s katerimi se tam srečamo, vplivajo na naraščajoče neenakosti desetletja. Ali nista bila covid-19 in karantena, ki je sledila, takšen pretres? Vprašanje je retorično; odgovor je očiten “da”. Vsi deležniki, zlasti pa oblikovalci politik, ki načrtujejo pakete za okrevanje in prihodnje ukrepe, potrebujejo dokaze, ki bi lahko ločili minljivo nelagodje od trajne škode. Konzorcij YO-VID22, ki združuje sociologe, antropologe in psihologe s sedežem na Univerzi v Mariboru, Inštitutu za družbene raziskave v Zagrebu in Univerzi v Zagrebu, si je prizadeval zagotoviti te dokaze. Tako opišejo obširno tri leta trajajoče raziskovanje mladih v družbi avtorji raziskave pod vodstvom dr. Dunje Potočnik z Inštituta za socialne študije v Zagrebu in dr. Andreja Natererja s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

Ugotovitve so resne, a tudi poučne. Raziskovalci denimo opažajo vztrajno upadanje duševnega zdravja in zadovoljstva med mladimi, pri čemer največje breme nosijo najstnice in mladi iz socialno šibkejših družin. Stanovanjska negotovost ostaja močna ovira za samostojnost in odlaša prehod v odraslost. Šolski sistemi so se sicer hitro prilagodili pouku na daljavo, vendar pogosto niso zmanjšali oziroma so celo poglobili neenakost. Zaupanje v institucije in občutek družbene solidarnosti sta oslabela.

“Kljub temu pa študija odkriva izjemno odpornost mladih. Družinske vezi so nudile ključno oporo, mladi pa so se prilagodili - našli so nove načine povezovanja, učenja in medsebojne skrbi. Njihova pripravljenost, da v prihodnosti pomagajo starajočim se staršem, ter njihova odprtost do raznolikih življenjskih poti dokazujeta, da današnja mladina ni pasivna žrtev kriz, temveč dejaven nosilec sprememb. Te ugotovitve nas postavljajo pred jasno nalogo - potrebujemo novo družbeno pogodbo, tako, ki bo krepila sisteme duševnega zdravja, zagotovila dostopna stanovanja, zagotavljala pravičnost in mladim ponudila resnično soodločanje,” pišejo raziskovalci.

“Študija ne odkriva samo slabih, zaskrbljujočih stvari, ampak tudi dobre - odpornost, ki so jo razvili mladi, vlogo družine, vlogo vrstnikov, kako so sami izumili rešitve, ki so jim pomagale prebroditi to strašno zadevo in oblikovati odpornost. Idejo za raziskavo smo dobili že med pandemijo in delali smo tri leta. Najverjetneje gre za najbolj obširen vpogled v mlade pred pandemijo, med in po njej,” pravi Naterer.

Zadnje desetletje = desetletje negotovosti

Globalna kriza + pandemija covida-19, negotovost glede prihodnosti; okoljska kriza z naraščajočo ekološko tesnobo; socialna (socialno-ekonomska in geopolitična) polarizacija in negotovost zaradi bližnjih vojn, naraščajoči življenjski stroški in stanovanjska kriza. Vse to oblikuje vsakdan današnjih adolescentov. In dokazano je - stalna izpostavljenost negotovosti pomembno prispeva k porastu tesnobe, depresije in občutka izgube nadzora med mladimi. Dr. Helena Jeriček Klanšček z NIJZ je jasna: “Desetletje kriz pušča posledice na mladih, duševno zdravje naših adolescentov se slabša.”

Duševno zdravje otrok in adolescentov že odraža krizno stanje - vsaj vsak šesti otrok v EU ima obliko duševne stiske, kar pomeni 13 milijonov otrok. Od tega jih največ poroča o tesnobnosti - pet milijonov, o depresivnih motnjah pa tri milijone. Stotisoči imajo težje diagnoze, kot je bipolarna motnja, shizofrenija.

Tri četrtine duševnih motenj se pojavi do 24. leta, na Nizozemskem se je denimo podvojilo število duševnih težav pri mladih, pojav tesnobnosti v Nemčiji se je podvojil, podobno v Franciji. Najbolj ranljive so deklice, starejši adolescenti, otroci iz enostarševskih družin, otroci iz socialno šibkejših družin. Če je število hospitalizacij zaradi duševnih motenj pri dečkih bolj ali manj enako, se je število bolnišničnih obravnav zaradi duševnih motenj od leta 2015 pri deklicah precej povečalo. Potrtost, ki je med milejšimi oblikami stisk, mladi čutijo več kot enkrat tedensko, psihosomatska stanja rastejo pri vseh starostnih skupinah, narašča število nervoz, tesnobnost, težave s spanjem, osamljenost.

Ozaveščenost o dobrem počutju mladih in skrbi za duševno zdravje je že proti koncu pandemije covida-19 začela prevzemati prostor znanstvenega in strokovnega diskurza. Skrbi za duševno zdravje mladih so postale prevladujoče, zlasti v obdobju po pandemiji, ko je bilo duševno zdravje mladih zaznano kot področje, ki ga je treba strateško obravnavati, pravijo raziskovalci.

Tudi čustva so nalezljiva

A Helena Jeriček Klanšček opozori na pasti - izdatna debata in ozaveščanje o duševnem zdravju, a tudi vpliv vrstnikov, lahko stanje poslabša: “Pri starejših mladostnikih se pojavlja čustveno okuževanje, pojav, ko se čustva ene osebe prenesejo na druge. Ne samo nalezljive bolezni, tudi čustva so nalezljiva, saj jih lahko prenašamo na druge. Sploh v digitalnem svetu, a tudi v resničnem. Negativna čustva se lahko med mladimi hitro razširijo.”

Težava je, da lahko prevečkrat popravljamo adolescente, namesto da bi jih usposobili, gradili njihovo odpornost in veščine, zagotavljali varno okolje zanje. Dobra vest je, da se stanje da popraviti z vključevanjem v pomembne aktivnosti, več fizičnih dejavnosti, stika z naravo. Vse to lahko pomaga. To potrebujemo vsi - zdrave izbire, zdrave odnose, ker duševno zdravje ni izolirano, je del naših življenj, pomembno je poslušati, učiti empatije, skrbeti za ravnovesje med šolo, delom, počitkom. Vse to je zelo pomembno.

In kje so vzroki za slabše počutje?

Rezultati raziskave potrjujejo naslednje: Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem je opazen trend znatnega upada zadovoljstva mladih z življenjem, zlasti glede družinskega življenja, prijateljev in telesnega videza. Negativne spremembe so bile bolj izrazite pri dekletih in mladih z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Med pandemijo covida-19 je približno petina mladih v obeh državah redko ali nikoli čutila prijetna in pozitivna čustva, kot so sreča, veselje, zadovoljstvo ali udobje, približno tretjina pa jih poroča, da so med pandemijo pogosto ali zelo pogosto doživljali neprijetne občutke, kot so nelagodje, žalost, strah ali jeza.

Tudi razširjenost negativnih čustev med pandemijo je bila bolj izrazita med dekleti. V obeh državah se je skoraj tretjina mladih med pandemijo pogosto ali zelo pogosto počutila osamljeno, kar poudarja obseg njenih negativnih vplivov na življenja mladih, zlasti deklet. Zanimivo je, da so bili v Sloveniji najbolj osamljeni mladi v najmlajši starostni skupini (16-19 let), medtem ko so bili na Hrvaškem najbolj osamljeni mladi v najstarejši starostni kohorti (25-29 let), kar je lahko odraz različnih pandemičnih ukrepov, specifičnih za vsako državo.

Kljub zaskrbljujočim trendom osamljenosti je v obeh državah večina anketirancev med pandemijo pokazala relativno močno socialno povezanost, pri čemer je bila podpora bližnjih ljudi, na katere so se lahko zanesli, enako dostopna tako mladim moškim kot mladim ženskam. V obdobju po pandemiji je bilo v obeh državah zabeleženo znatno izboljšanje vseh vidikov počutja mladih. Občutijo bistveno več pozitivnih čustev, bistveno manj negativnih čustev, so manj osamljeni in bolje povezani s svojim socialnim okoljem. Kljub temu se po pandemiji covida-19 težave z duševnim zdravjem med mladimi nenehno povečujejo, pri čemer so najbolj ranljive skupine ženske, najmlajša starostna skupina in mladi z nižjim socialno-ekonomskim statusom.

Družina kot opora, a tudi stres

“No, ne bi se strinjala, da je izobraževanje najbolj trpelo. Mislim, morda na začetku, [...] ampak kasneje so se profesorji navadili - in spletno učenje ima res svoje prednosti, vendar ne more nadomestiti običajne šole. Mislim, da so pravzaprav najbolj trpela prijateljstva,” je v raziskavi paovedala neka srednješolka.

Družinski odnosi lahko delujejo kot podporni dejavnik v smislu pomoči, opore, ampak lahko predstavljajo tudi obliko stresa. V Sloveniji je prišlo do občutnega zmanjšanja zadovoljstva z družinskim življenjem, med tem ko je na Hrvaškem to stabilno. Od leta 2018 do 2023 se je delež mladih, ki so bili zadovoljni z družinskim življenjem, močno zmanjšal, s 47 na 37 odstotkov, obenem se je povečal delež mladih, ki nikakor niso zadovoljni z družinskim življenjem. Zakaj te razlike? “Predvidevamo, da tudi zato, ker smo imeli v Sloveniji res stroge omejitve, dolgo zaprtje javnega življenja in šol. V Sloveniji se tudi bolj povečuje individualizem mladih,” pa pravi dr. Danijela Lahe s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Izpostavi še eno povezavo - tisti mladi, ki so poročali, da je imela pandemija večji vpliv na njihovo življenje, so poročali tudi o slabših odnosih s starši. V splošnem se mladi še vedno dobro razumejo s starši. Med pandemijo so bili odnosi najslabši, in to predvsem v Sloveniji. Imajo pa dekleta s starši boljše odnose.

Pri mladih igra ključno vlogo pri zadovoljstvu prijateljstvo. In prav odnosi s prijatelji so se od leta 2018 do leta 2023 močno poslabšali. Zadovoljstvo s prijatelji je v obeh državah upadlo, omejena in preusmerjena je bila komunikacija, druženje. V Sloveniji so bili odnosi bolj prizadeti, so pa moški poročali o boljšem odnosu s prijatelji. Največje razlike so nastale v partnerskih odnosih - v Sloveniji so bili odnosi stabilni, hrvaški mladostniki so sporočali o velikih spremembah, odstotek samskih se je zmanjšal. Kaj kažejo podatki o prihodnosti, v kakšnem partnerskem razmerju se vidijo mladi? Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem se pokaže, da mladi težijo k netradicionalnim oblikam, kohabitacija, samsko življenje, ali pa partnersko življenje brez otrok. “Kot kaže, se bomo morali navaditi, da mladi izbirajo netradicionalne oblike partnerskih zvez,” zaključi Danijela Lahe.

Zakaj mladi ostajajo pri starših? “Postalo je absurdno”

Še eno področje, ki so ga predrugačile krize, začenši s pandemijo, je dostopnost stanovanj. Ampak ne le cene, vzrokov za to, da mladi ostajajo doma, je več. “48 odstotkov mladih Slovencev in 41 odstotkov Hrvatov pravi, da bi radi živeli sami, vendar si tega ne morejo privoščiti. Po drugi strani pa 41 odstotkov mladih v Sloveniji in 42 odstotkov na Hrvaškem pravi, da živijo s starši, ker je to zanje najbolj priročna in udobna možnost,” predstavi izhodišča za razlago podatkov o tem, zakaj se mladi vse kasneje odselijo na svoje, dr. Rudi Klanjšek s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ter doda: “Ne le cene stanovanj, mladi imajo danes višja pričakovanja o tem, kaj so primerni življenjski pogoji, poleg tega mislijo, da so njihovi pogoji doma dobri. In če imajo doma dobre pogoje, seveda to pomembno zmanjšuje željo zapustiti dom.”

Pandemija je z nenadno izgubo priložnosti za delo v sektorjih, ki običajno zaposlujejo mlade - denimo gostinstvo in druga dela -, mlade prisilila k vrnitvi v domove staršev, odtlej pa cene nepremičnin in najema vztrajno rastejo. Vse to na tradicionalno podlago poznega osamosvajanja, ki je značilna za mediteranske države.

“Kar zadeva stanovanjske težave, kot vsi vidimo, cene strmo naraščajo, medtem ko plače ostajajo enake. Mislim, da si nihče ne more privoščiti najema, razen če dva ali trije ljudje živijo skupaj. Naše mesto ima, verjamem, dovolj prostora, da lahko zagotovi nekaj stanovanj ali nastanitev po normalnih cenah - ali pa vsaj nekaj zakonov, ki bi znižali te preprosto nerealne cene stanovanj v mestu. In naj bi se znižala ali omejila cena zdaj priljubljenih nastanitev za delavce. Postalo je absurdno. Ker so prej stanovanja za študente stala 200 evrov na mesec, zdaj pa postelja v stanovanju z 18 posteljami stane 200 evrov. To ni normalno,” je v raziskavi opozorila študentka in zaposlena.

Trendov, ki poganjajo dvig cen nepremičnin, je več, med glavnimi so zasebniki in podjetja, ki kupujejo stanovanja za investicije, sledi oddajanje turistom, tudi migrantom, za stanovanja se poteguje vedno več mladih, zato je konkurenca na trgu velika. A prav nakupi stanovanj kot investicije so med največjimi problemi - ni važno, kakšna je gospodarska rast, tudi če je kriza, bodo cene stanovanj rasle, pravi Klanjšek: “Preferenca mladih je seveda lastništvo, ampak so prisiljeni v najem in povezava je jasna - tisti, ki so v najemu, izražajo več strahu o bivanju, kar vodi v stres in tudi slabo duševno stanje.”

Ko je bivanje predrago, so ljudje prisiljeni v sobivanje z drugimi, prisiljeni so živeti v okolju, kjer ne želijo živeti - kriminal, hrup, vse, kar je povezano s tem, česar nočem. “Sproži se veriga faktorjev, ki vpliva na življenjske pogoje,” pravi raziskovalec. Število mladih lastnikov stanovanj se znižuje, sta pa Slovenija in Hrvaška kljub vsemu še vedno nad povprečjem v EU.

Stanovanjska negotovost ostaja močna ovira za samostojnost in odlaša prehod v odraslost

Foto: Profimedia

Komu še zaupajo mladi?

“Bili smo zelo uspešni pri spodnašanju zaupanja v družinske člane in obupni pri grajenju splošnega zaupanja mladih. To je bistvo,” strne v kratko ugotovitev svoj del raziskave dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

Več kot četrtina mladih izraža ekstremno nezaupanje v ljudi na splošno - in prav ta skupina ima najslabše duševno počutje, višje ravni depresije, anksioznosti. “Ti podatki so na voljo od leta 2010 in pandemija je pokazala izrazito poslabšanje, ki je izrazitejše pri ženskah. Po pandemiji se je stanje izboljšalo, ampak ne na nivo iz leta 2010. Leto 2010 je bilo zadnje leto relativno dobrih rezultatov,” pravi Lavrič.

Zmanjšalo se je tudi medosebno zadovoljstvo. Mladi najbolj zaupajo bližnjim družinskim članom, ampak vse manj širšemu družinskemu krogu. “Še močnejša erozija se zgodi, ko pogledamo zaupanje prijateljem, širši družini, sosedom. Sploh na Hrvaškem je močno upadlo zaupanje v sosede. Vse to so neformalne mreže, ki oblikujejo mlade. To pojasni veliko,” meni Lavrič.

Več nezaupanja je med dekleti kot med fanti, sploh ko gre za zaupanje v bližnje družinske člane. Eden od predlogov bi bil, da se pri ukrepih osredotočimo predvsem na ženske, saj vse kaže, da so nosile neproporcionalno večje breme pandemije.

Enakost, egalitarizem upada, prosocialna čustva, kot je solidarnost, enako. Tudi altruizem, miselnost, da je pomembno deliti reči s prijatelji in kolegi, je med mladimi vse manj popularna. “K sreči se maligni narcisistični odgovor na trditev 'če bi imel priložnost izkoriščanja drugih, bi to tudi naredil', ni povečal,” pravi raziskovalec.

Slovenija ostaja sekularna država

Bog ni mrtev, religija je še vedno pomembna, sploh mladim na Hrvaškem, kjer je delež vernih mladih visok, ne pa tudi v Sloveniji. Tudi trendi kažejo, da Slovenija ostaja sekularna država. “Imeli smo obdobje izrazite polarizacije, a zdaj se zdi, da se je končala. Na Hrvaškem pa je polarizacija močna in še raste, zrasel je tako delež, ki se na boga ne ozira, kot delež, ki jim je vera zelo pomembna” doda Lavrič. Mladi verni so med pandemijo seveda pogosteje iskali pomoč pri verskih institucijah, ampak so se potem res počutili bolje od ostalih? Niti ne, povezave med katero koli obliko verovanja in tem, kako se je posameznik počutil med pandemijo, so zelo šibke, ali jih pa ni. Seveda pa vera na splošno ostaja psihološki blažilnik.”

Močna pa je povezava med zaupanjem v družbo ter vero in duševnim stanjem - tesnobo, depresijo. Če si veren in imaš zaupanje, je možnost za duševne stiske manjša. Če zaupaš bogu, te nezaupanje v ljudi ne prizadene tako zelo, torej so na najslabšem tisti, ki ne zaupajo ne bogu ne družbi. Ti so resno izpostavljeni težavam, pravi sociolog.

Mlade politika zanima, a so prepričani, da nimajo vpliva

A tudi nezaupanje mladih lahko ima pozitivne učinke - povečala se je namreč družbena angažiranost mladih, predvsem tistih iz starejših skupin. “Mlade je pandemija prebudila,” pravi Anja Gvozdanović z inštituta za sociologijo v Zagrebu. Povečala se je civilna in politična udeležba, zgodile so se spremembe v demokratični kulturi mladih.

Zanimanje za politiko med mladimi se je bistveno bolj povečalo v Sloveniji, mladi so se udeleževali debat, v obeh državah se je povečalo sodelovanje pri humanitarnem delu, prostovoljstvu, vključenost v družbena gibanja. Povečalo se je tudi sodelovanje v peticijah, podobno tudi sodelovanje pri demonstracijah. Pred kovidom so namreč mladi bolj zaupali demokratičnim procesom v državi, po koroni pa je to zaupanje padlo. Posledica je, da mlade politika zdaj bolj zanima, zato so bolj aktivni. “Kriza je potisnila politiko v vsakdanje življenje mladih, se pa počutijo spregledane v politiki. Prihaja generacija, ki je bolj politično zavedna in aktivna, ampak prepričana, da ima premalo vpliva,” je poudarila Gvozdanovićeva in priporočila, da je treba ta razkorak premagati ter da naj institucije prepoznajo njihov angažma.

Zanimivo je tudi, kaj menijo mladi, da družba pričakuje od njih. Mladi Slovenci so prepričani, da je to dobra služba in uspeh, sledi preživljanje družine in ustvarjanje doma, v katerem bodo živeli. Med mladimi Hrvati so še vedno na prvem mestu bolj tradicionalne vrednote, kot so poroka in otroci. Zanimivo je, kako nasprotno vidijo adolescenta starši. Medtem ko adolescenti govorijo, da so pod pritiskom pričakovanj staršev, starši svoje otroke vidijo kot otopele, seveda tudi zaradi digitalne odvisnosti. Potrebujemo torej boljši dialog med starši in adolescenti, družbo in adolescenti, politiko in adolescenti.