Portorož ta konec tedna gosti 47. mednarodno srečanje učiteljev klavirja

Naša naloga ni zožiti umetnosti, da bi ustrezale današnjemu obzorju širokih množic, marveč kolikor je mogoče razširiti obzorje teh množic. Pot k pristnemu razumevanju umetnosti pa vodi skozi izobrazbo,” je zapisal A. Hauser že pred mnogimi leti. E. Willems pa je utemeljil, da je glasba velika skrivnost, saj svoje “tajnosti zaupa tistim, ki jo imajo radi”.

Evropsko združenje klavirskih pedagogov, European Piano Teachers' Association - EPTA, združuje učitelje klavirja, orgel in cembala na vseh stopnjah in smereh izobraževanja. Ustanovljeno je bilo v Londonu pred 47 leti. Danes ga oblikuje 39 držav članic. Slovenija je v združenju zelo aktivna 27 let.

Glasba se pogovarja
z našimi čustvi

Glasba oblikuje duševne, duhovne in telesne razsežnosti. “Razgovarja” se z našimi čustvi. Za razliko od besednega jezika gre pri glasbi za visoko posredovalno komunikacijsko obliko. Aristotelovo besedilo o glasbi v knjigi Politike je eno temeljnih besedil na področju estetike glasbe. Štejemo jo za prvo sistematično razpravo o glasbi. Tako Aristotel kot tudi Platon umeščata svoje najpomembnejše besedilo o glasbi med razmišljanje, ki razpravlja o problematiki glasbene vzgoje. Pri tem so kot ključni problemi izpostavljena vprašanja, ali je in kako je glasba koristna za življenje, zakaj se je z njo treba ukvarjati, v čem je moč glasbe, zakaj se je moramo v otroštvu učiti aktivno, s kakšnim namenom se je treba posluževati glasbenih skladij.

Besedilo razpravlja o teoriji ethosa in o vprašanju ugodja, užitka in zabave v glasbi. Mouzike je združevala vse vrste muz: ples, igro, petje, igranje.

Z glasbo se “ukvarjamo” zaradi vzgoje, razbremenitve, počitka ... Vsi poznamo počivaje ob poslušanje glasbe - meditacijo. “Zamislite si drevo, ki ga ziba veter. In skozi njegovo krošnjo se prebijejo sončni žarki. Razigrana svetloba teh žarkov je v glasbi rubato,” je zapisal F. Liszt.

Prve oblike organiziranega glasbenega izobraževanja na Slovenskem datirajo v 12. stoletje. Izobraževanje je bilo v okviru cerkvenih pevskih šol, predvsem pa v jezuitskih kolegijih. Prva javna glasbena šola je bila leta 1807 v ljubljanski stolni kapeli. Danes je v Zvezo slovenskih glasbenih šol včlanjenih 67 glasbenih šol, 54 javnih, enajst zasebnih in ena zamejska glasbena šola. Univerzitetni glasbeni študij izvajata univerzi v Ljubljani in Mariboru. Muzikološki viri pravijo, da je bil prvi “pravi” slovenski koncertni pianistl Anton Trost (1889-1973). Bil je tudi prvi rektor ljubljanske Akademije za glasbo.

Klavir je leta 1709 “iznašel” padovanski izdelovalec čembalov Bartolomeo Crostofori. V Florenci je naredil pripravico, s katero je kladivce udarjalo na struno. Imenoval ga je “gravicembalo col piano e forte”. Okoli leta 1779 je bilo na Dunaju že več kot tristo učiteljev klavirja, tako da so v nemški glasbeni reviji zapisali: “Vsak že igra na klavir, vsak se uči glasbe.”

Spodbujanje razvoja
klavirske pedagogike

Osnovni cilji evropskega združenja klavirskih pedagogov so spodbujanje razvoja klavirske pedagogike in poustvarjalnosti ter uveljavitev v svetu. Poudarek je tudi na strokovnem izobraževanju učiteljev klavirja, orgel in čembala ter kritičnem seznanjanju javnosti z glasbenim področjem umetniškega ustvarjanja.

Društvo klavirskih pedagogov Slovenije EPTA so ustanovili 9. septembra 1998 z namenom “izobraževanja, povezovanja in napredovanja posameznikov, kolektivov in idej”. Pianistka, korepetitorka in učiteljica klavirja Nuša Gregorič je bila urednica revije klavirskih pedagogov Slovenije, s pomenljivim imenom VirKLA, kar sedem let: “Revija je še danes vir navdiha. Odprtost in povezanost sta načeli vsake šole, ki se odgovorno loteva naloge vzgoje in posredovanja znanj. Revija, ki jo je v lanskem letu prevzel Davorin Dolinšek, bo letos izšla v angleškem jeziku. Za vse, ki bodo mednarodno konferenco morda zamudili, pa bo zagotovo poskrbljeno v naslednji številki prihodnje leto. Za zabeleženo znanje na visokem strokovnem nivoju gre zahvala članom Društva klavirskih pedagogov - EPTA.”

Pod istim okriljem deluje tudi Pianissimo, ki vsako leto ponudi trem posebno nadarjenim mladim pianistom, da koncertirajo po vsej Sloveniji. V letošnji sezoni nastopajo Neža Tovšak, Jan Coretti Kuret in Marko Matajič. Pedagogi v Sloveniji vsako leto organizirajo tudi dvodnevni festival klasične glasbe Klavirski dnevi.

Posebi učni pripomočki
za učenje klavirja

Nelfi Paliska, učitelj klavirja na izolski glasbeni šol, bo letos obiskovalcem na mednarodni konferenci v Portorožu predstavil “posebne učne pripomočke” za učenje klavirja: “V duhu industrijske revolucije, ki je v Angliji prinesla merjenje, standardizacijo in množično proizvodnjo, so se pojavili posebni učni pripomočki za pianiste. Najprej preproste lesene letve za mirno zapestje, nato vse bolj izpopolnjene naprave z vzmetmi, obroči in celo utežmi. Bile so kot mini fitnes za prste, namenjene pospeševanju učenja in discipliniranju telesa - tako kot so v tovarnah disciplinirali stroje in delavce. Klavir je postal statusni predmet in središče domačega salona: znak okusa, izobrazbe in finančne moči meščanske in vodilne elite. Za mlade dame je bilo igranje na klavir ena od nujnih 'spretnosti,' za srednji razred pa priročno sredstvo družbenega vzpona. Založniki so trg preplavili z briljantnimi variacijami, serijsko izdelani instrumenti pa so se množično selili v domove - skoraj tako kot današnji televizorji. Klavir je bil hkrati pohištvo, tehnologija in kulturni kapital,” pojasnjuje Paliska.

“V razredih glasbenih šol je sedelo tudi dvajset učencev na dvajsetih klavirjih - da, vsi hkrati! - in nad vsem je bedel strogi Chiroplast, ki je vestno držal zapestja v vrsti. Prava mala tovarna pianistov, kjer se je Mozart srečal s tekočim trakom. Čeprav so mnogi že takrat svarili, da preveč mehanike ubije umetnost, ostaja sporočilo jasno: klavir ni bil le glasbilo, temveč tudi otrok dobe strojev in družbenih ambicij.”

Glasbene šole kot
“varovana kulturna dediščina” vsakega naroda

Evropsko združenje klavirskih pedagogov EPTA se letos združuje na slovenski obali s pedagoškimi, izobraževalnimi, umetniškimi in znanstvenimi cilji. Sicer pa so že v stari Grčiji menili, da bi moral biti vsak, prav vsak odrasel človek sposoben presojati o umetniški vrednosti glasbe. Zato je nedvomno, da morajo glasbene šole ostati “varovana kulturna dediščina” vsakega naroda. Šole so tiste, ki prispevajo k spoznanju sveta in zgodovine človeka. Razodevajo tudi razvoj glasbenega življenja in odkrivajo našo duhovno podobo. Glasba pa je tista, ki poudarja kulturno vrednost! Ali že imamo muzej s stalno zbirko, ki bi prikazovala razvoj glasbene in baletne umetnosti pri nas?

Verjemimo, da se tako slovensko kot tudi evropsko združenje klavirskih pedagogov ne bo spremenilo v narcisoidno lepotico, ki v ogledalu ponosno ogleduje svojo “nespremenjeno” podobo. Na koncu naj dodamo še aforizem N. Perelmana iz knjige Pri klavirski uri: “Ste opazili, da se glasbeniku ne zdi smešno, kadar govori o tonu kot o sadju: svetlo, temno, sočno, uvelo, belo rdeče ... Zvoku prav tako pripisujejo tudi duhovne značilnosti: vzvišenost, prefinjenost, gracioznost, eleganco, plemenitost. Kakšna množica atributov. Izpuščen je samo eden - pozabljamo, da mora biti zvok tudi pameten.”

Ena izmed pomembnih zaslug današnjega “glasbenega” časa je tudi v tem, da ohranja vrednote glasbene preteklosti. Vedno bolj je v veljavi teza, da lahko pri vsakem človeku zbudimo razumevanje za glasbo. In - tudi muzikalnost je dar, ki je vsakomur položena v zibelko. Na mnogih koncih sveta je učenje glasbe še vedno ustno izročilo ...