Regija z lastno intelektualno težo

Dejansko se je, z vsem spoštovanjem do tridesete obletnice postavitve temeljev za kasnejši nastanek Univerze v Novi Gorici, še pred 19 leti, ob njeni dejanski ustanovitvi, zdelo, da se bo za svoj prostor pod primorskim soncem borila s tri leta starejšo sestro iz slovenske Istre. A realnost je pokazala, da Primorska premore dovolj potenciala za sobivanje več akademskih središč, modeli pridobivanja finančnih sredstev v visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti pa so koncept policentričnega razvoja akademskega okolja na Primorskem še dodatno pospešili. Ob obeh univerzah je treba izpostaviti tudi postopen razvoj visokošolskih ustanov v Sežani, ki bodo prej ali slej razkrile ambicijo, da se trajno zasidrajo na Krasu kot tretje primorsko središče visokega šolstva.

Proces decentralizacije visokega šolstva ni le administrativna prerazporeditev študijskih programov, temveč sprememba razvojnega modela, ki omogoča periferiji enakopravnejši položaj v razmerju do prestolnice, oziroma prehod iz odvisnosti od Ljubljane v sobivanje z njo. Primorska je s pojavom dveh univerzitetnih središč ta prehod že izvedla in ga iz dneva v dan poglablja. Ko regija, ki ni središčna, zraste v univerzitetno središče, se spremeni tudi njen značaj. Znanje postane avtohtono in ne več uvoženo, ideje se rojevajo na obali in v čezmejnem somestju, ne le v prestolnici. Ko regija ustanovi univerzo, ne dobi le tiskarne diplom, temveč lastno intelektualno težo.

Koper je vse bolj prepoznaven kot univerzitetno mesto: študenti so oživeli mestno središče z ritmom seminarjev, knjigarn, konferenc; javni prostor se je napolnil z dogodki, v katerih se mesto uči govoriti tudi jezik znanosti in umetnosti. Nova Gorica je z razvojem univerze izrisala raziskovalni profil s čezmejnimi ambicijami, kjer laboratoriji in inštituti sodelujejo v evropskih omrežjih, od okolja do raziskovanja vesolja, fizike in umetnosti. Obe središči skupaj zarisujeta novo normalnost, ko znanje ni več centralizirano, temveč kroži tam, kjer so vprašanja nastala in kjer je uporaba odgovorov najhitrejša.

Ustanovitvi univerze sledi demografski obrat. Ko je relevanten študij na dosegu, manj mladih zapusti Primorsko. Del tistih, ki bi se nekoč odpravili na študij v Ljubljano in tam ostali, ne odide - del tistih, ki odidejo, se vrača, saj so odslej tudi doma mentorji, projekti in nenazadnje službe. Istočasno na Primorsko prihajajo študenti iz preostale Slovenije, zamejstva in Evrope, prinašajo jezike, navade, drugačno perspektivo na izzive s katerimi se soočamo. Regija se pomlajuje in kopiči intelektualni potencial.

Univerzi delujeta kot družbena laboratorija. Primorska je prostor specifičnih izzivov: turistični pritisk na obalo, vprašanje (so)bivanja in mobilnosti, ekologija morja in kraškega zaledja, večkulturnost, čezmejno sodelovanje, sezonskost dela, podnebna tveganja in ekološki izzivi. Ti problemi so prepleteni in zahtevajo interdisciplinarne odgovore.

Zanemariti ne gre niti kulturnega kapitala. Univerza v mesto vnaša javnost mišljenja: predavanja, konference, razstave, filmske projekcije, festivalske platforme, raziskovalne objave in odprte podatkovne zbirke. Ne gre zgolj za “več dogodkov”, temveč za drugačen tip javnosti, v kateri se argument in analiza cenita kot skupno dobro. Učinek je dvojen: navznoter krepi samozavest regije, da je kompetentna sogovornica sama sebi, in navzven spreminja percepcijo Primorske iz turistične in logistične v intelektualno in raziskovalno destinacijo. Univerza pri nas ni samo ustanova, temveč signal, da periferija ni več periferija.

Gospodarska bilanca je prav tako pozitivna. Z univerzama se Primorska preobraža iz tranzitnega območja v središče znanja. Podjetja pridobivajo dostop do raziskovalnih partnerjev, svetovanj, novih kompetenc; nastajajo start-upi, ki izkoriščajo stičišča med morjem, podatki, zdravjem, trajnostjo in kulturo. Raziskovalni inštituti se pridružujejo projektom uveljavljenih svetovnih raziskovalnih mrež. Gospodarska rast tako ni le količinska, postaja kakovostna in zato bolj odporna. Vse bolj temelji na znanju, ne le na infrastrukturi. To ne pomeni, da infrastruktura zaradi tega stagnira. Ravno nasprotno. Z ustanovitvijo medicinske fakultete v Izoli postaja preobrazba splošne bolnišnice v univerzitetni klinični center, po zgledu na Ljubljano in Maribor, neizogibna.

Dolgoročna perspektiva primorskega akademskega prostora je obetavna. Če bo regija uspela razviti potrebno infrastrukturo (nastanitvene in druge kapacitete), ki omogoča prihod in ostajanje študentov, raziskovalcev in profesorjev, če bo spodbujala interakcijo obale z zaledjem in čezmejnimi središči, zagovarjala odprtost podatkov in medsektorsko povezovanje, bo primorska univerzitetna mreža prej ali slej dozorela v enoten akademski prostor z več geografskimi središči. S tem se bo utrdila tudi sposobnost črpanja evropskih sredstev, privabljanja mednarodnih projektov in vračanja domačih strokovnjakov, ki danes delajo v tujini. Ključno je, da univerzi ostaneta javni zaveznik regije - odprti do skupnosti, zahtevni do sebe, pripravljeni, da na podlagi naučenega iz raziskav izpeljeta spremembe v praksi.

Z razvojem dveh univerzitetnih središč je Primorska dobila intelektualno infrastrukturo, demografsko spodbudo ter dodatne vezi zamejci in Evropo; dobila je kulturni kapital in sposobnost, da vprašanja lastnega prostora obravnava celovito. In, kar je še najpomembneje, opolnomočila se je in dobila samozavest, da svoje prihodnosti ne čaka, temveč jo sooblikuje. •