15. september in Primorci

Zofka je bila po rodu iz Strmca, gorske vasice ob državnem mejnem prehodu Predel na tisoč metrih nadmorske višine. Zofkin oče je bil rudar v rudniku Rabelj in so ga nemški vojaki ustrelili kot talca leta 1943, potem ko so partizani v bližini vasi napadli nemško vozilo in pri tem ubili tudi pet vojakov. Nemški vojaki so kot povračilo ustrelili 16 moških domačinov. Po vojni je Zofka živela z mamo v “vasi črnih rut”. V Strmcu je leta 1949 še ne osemnajstletna spoznala njega.

Filip se je rodil v osemčlanski družini v osrednji Črni gori. Leta 1944 je, namesto da bi se odzval pozivu v nemško vojsko, pobegnil v partizane. Po vojni je ostal “vojno lice”. Po demobilizaciji je leta 1947 vstopil v šolo za podoficirje v Mostarju. Zaključil jo je leta 1949, ko je dobil “prekomando” v Tolmin, njegov slovenski prijatelj iz oficirske šole pa v Makedonijo. Ko je v oficirski šoli pogledal na zemljevid Jugoslavije, kje je Tolmin, je zaklel. Najprej je služil v Breginjskem kotu, potem pa je po besedah dalmatinskega častnika “najebao” in leta 1949 so ga poslali za vodjo karavle v vas Strmec.