Zgodovinske stavbe na Primorskem žalostno propadajo

Ko je že kazalo, da bo monumentalna zbirka Grajske stavbe v Sloveniji zaključena, je pred kratkim izšel še njen dodatek. V njej Igor Sapač predstavlja stavbe, ki pomembno zaokrožujejo dediščino gradov, dvorov in dvorcev v zahodni Sloveniji, a jih ni bilo mogoče obravnavati v zadnji knjigi Grajske stavbe v zahodni Sloveniji.

Odpri galerijo

“Ko sem začel pripravljati zadnjo knjigo zbirke Grajske stavbe v Sloveniji, namenjeno predstavitvi gradov, dvorov in dvorcev ob skrajnem jugozahodnem robu Slovenije, na Krasu in v Primorju, sem nameraval v njej opozoriti tudi na številne in raznolike samostojne protiturške in protiavstrijske vaške utrdbe in na vile v zaledju obalnih mest,” pravi njen avtor doc. dr. Igor Sapač, vodilni strokovnjak za gradove - kastelolog mlajše generacije v Sloveniji. Njegove poglobljene terenske in arhivske raziskave so mu namreč kmalu nakazale, da je zbral bistveno več gradiva, kot se je zdelo na prvi pogled, in tako je v njem dozorela zamisel o povsem samostojni novi knjižni publikaciji, ki bi dopolnila zbirko knjig o grajskih stavbah.

Knjižno zbirko Grajske stavbe v Sloveniji je zasnoval Ivan Stopar, najpomembnejši slovenski kastelolog, ki je tudi avtor prvih šestnajstih del. Njegovo delo je v letu 2005 prevzel mlajši kolega, prav tako umetnostni zgodovinar in obenem še arhitekt, Igor Sapač. Ta je zbirki, z obravnavo grajske arhitekture na Notranjskem in Primorskem, do leta 2011 dodal še osem zvezkov in letos še enega. Prve knjige, ki so izšle po letu 1990 pri Partizanski knjigi s sodelovanjem znanstvenega inštituta Filozofske fakultete so bile še skromno zasnovane, sčasoma, in zlasti proti koncu, ko je založništvo prevzela založba Viharnik, so postajale vse širše zastavljene in bolj poglobljene. Tak pristop je omogočil nova temeljna spoznanja, več je bilo tudi ilustracij in drugega slikovnega gradiva. Najobsežnejša in najbolj poglobljena knjiga je bila zadnja v redni zbirki, 24., ki je obravnavala Kras in Primorje. S to in dodatkom se je zaključilo delo, ki je edinstveno v širšem evropskem prostoru. Za njegov prispevek k dokončanju zbirke kot tudi za raziskovalno delo in prispevek k ohranjanju slovenske grajske dediščine se mu je Slovensko umetnostnozgodovinarsko društvo Sapaču lani poklonilo s podelitvijo priznanja Izidorja Cankarja.

Množica patricijskih hiš

“V tej knjigi, ki je zasnovana podobno kot knjige iz zbirke o grajskih stavbah, sem predstavil stavbe, ki pomembno zaokrožujejo dediščino gradov, dvorov in dvorcev v zahodni Sloveniji, a jih ni mogoče obravnavati pod naslovom Grajske stavbe v zahodni Sloveniji,” utemeljuje potrebo po dodatnem delu. Prvi del knjige je namenil predstavitvi nekoč številnih vaških utrdb v slovenski Istri. Temu sledi obravnava nekdanje utrdbe Levji grad v Kopru, ki v resnici tudi nikoli ni bila pravi fevdalni grad, ampak zgolj izpostavljena utrdba mestnega obzidnega sistema. Naslednji del knjige je namenil predstavitvi številnih novoveških patricijskih vil v zaledju obalnih mest, ki s svojimi oblikami spominjajo na plemiške dvorce, a jih z njimi ni mogoče povsem enačiti, saj niso imele funkcij središč fevdalnih zemljiških gospostev. Zaradi potrebe po bolj celovitem orisu problematike vil je na koncu tega poglavja dodal tudi slikovno gradivo, ki kaže osnovne značilnosti z vilami tesno povezanih patricijskih palač v Kopru, Izoli in Piranu.

Zajeto tudi območje Trsta in dela hrvaške Istre

“Druga polovico knjige sem posvetil predstavitvi gradov, dvorcev in vil v bližnji soseščini Slovenskega primorja na širšem območju Trsta v Republiki Italiji in na območju severnega dela hrvaške Istre ob meji s Slovenijo,” je pogled razširil tudi na sosednja območja. Kot je utemeljil izbiro, so te zamejske grajske stavbe ključne za razumevanje nekdanjega pomena gradov, utrdb, dvorov, dvorcev in vil na območju sedanjega Slovenskega primorja in zahodne Slovenije, pomembne pa so tudi kot del slovenske kulturne in zgodovinske dediščine, ki je sedaj izven meja Slovenije.

V Sloveniji po mačehovsko

Z opozarjanjem na nekoč pomembne arhitekturne dosežke, ki so skozi stoletja zaznamovali podobo Slovenskega primorja, bo tako zasnovana knjiga našla pot do marsikoga, ki mu ni vseeno za zgodovino prostora, kjer živi ali bi ga rad bolje spoznal. “Žal so se ohranili večinoma le fragmenti, danes pogosto pozabljeni in nerazumljeni, oropani svoje preteklosti in prihodnosti,” Šapac izpostavlja pogostokrat mačehovski odnos Slovenije do svoje kulturne dediščine. Zadnji ostanki temeljev mogočne koprske utrdbe Levji grad, porušene okoli leta 1820, se tako skrivajo pod asfaltno prevleko modernega križišča novih širokih cest in čakajo na ustrezne arheološke raziskave. Številne vaške utrdbe so začele propadati že kmalu po drugi vojni med Beneško republiko in Avstrijo v 17. stoletju. Doslej je bilo prizadevanje za njihovo ohranitev bolj ali manj uspešno le v Hrastovljah, Podpeči, Glemu in Črnem kalu.

“Veliko manj uspešno je bilo prizadevanje za ohranitev nekaterih najpomembnejših patricijskih vil v zaledju obalnih mest. Večino vil so spremenili v večstanovanjske stavbe in jih ločili od okolja, ki je naglo začelo izgubljati tradicionalno kmetijsko podobo. Do sedaj so se zato v bolj ali manj okrnjenem stanju ohranile le redke vile. Najbolj obžalovanja vredna je usoda največjih patricijskih vil na tem območju,” Šapac pokaže na najbolj kričeče primere. Že pred desetletji sta v zaledju Kopra propadli mogočni vili Gravisi-Barbabianca vrh razgledne vzpetine Šantoma in Carli(sburgo) na območju Cereja. Slovenska oblast je dala takoj po letu 1954 podreti vilo Tartini v Strunjanu, v kateri je preživel del mladosti violinist in skladatelj Giuseppe Tartini. Po letu 1954 so z brezobzirnimi prezidavami izmaličili mogočni baročni vili Borisi pri Dekanih in Bello južno od središča Pobegov. Nekaj več sreče je imela le odlična vila Petronio na vzhodnem obrobju Ankarana; preživela je s prezidano notranjščino in uničenim vrtom pred baročno glavno fasado. “Zaradi malomarnosti lastnikov se je pravkar sesula streha kapele nekdanje vile Almerigotti oziroma Gravisi ob robu naselja Prade. Vse kaže, da bo enako usodo dočakala tudi bližnja slikovita vila Moreschi oziroma Panajotopulo na obrobju Bertokov, ki se počasi seseda skupaj z odpadajočim listjem dreves v svojem vrtu. Ostale bodo le stavbe onkraj slovenske mejne črte,” Šapac nakaže, da je z dobro voljo mogoče kaj še rešiti izginotja.

V soseščini stavbno dediščino ohranjajo

V italijanskem in hrvaškem zamejstvu je bil odnos do dediščine gradov, utrdb, dvorcev in vil vseskozi drugačen. Novi grad v Devinu so po obsežnem razdejanju med prvo svetovno vojno njegovi lastniki povsem obnovili, pred nedavnim pa so ga odprli tudi za turistične obiske. Utrdili so tudi razvaljene zidove devinskega starega gradu, ki je sedaj spet na široko odprt za obiskovalce. Mogočni grad v Trstu so že med obema svetovnima vojnama temeljito obnovili in ga namenili za muzejsko dejavnost in kulturne prireditve. Za obnovljeno grajsko utrdbo v Miljah požrtvovalno skrbi njen zasebni lastnik in jo vsaj občasno odpre tudi za javnost. Nekdanje plemiške vile v Trstu so večinoma vse zgledno prenovljene in imajo tudi ustrezne vsebine. Na hrvaški strani meje že več let uspešno potekata raziskava in sanacija razvalin mogočnega gradu Petrapilosa, začeli pa sta se tudi raziskava in obnova razvalin gradu v Momjanu. “Čas bo pokazal, ali bomo tem uspešnim primerom znali vsaj deloma slediti tudi v Slovenskem primorju,” Šapac ostaja optimist, da njegovo zadnje knjižno delo ne bo krasilo le knjižnih polic, temveč bo našlo pot tudi do odločevalskih skupin in posameznikov.

BOGDAN MACAROL

---