Rodoslovje lahko postane neozdravljiva bolezen
7. Val
16. 10. 2015, 15.14
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 19.12
Kako začeti izdelovati družinsko drevo? Vzemite list papirja in nanj napišite svoje osebne podatke in podatke svojih staršev, starih staršev ... Kdaj začeti? Zdaj, kajti že jutri bo spominov v glavah manj. To sta napotka ljudi, ki se resno ukvarjajo z rodovniki. “Tako začneš in na koncu morda neozdravljivo zboliš za rodoslovjem,” pravi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva Peter Hawlina.
Za tiste, ki jih začne preteklost njihove družine resno zanimati, se iskanje podatkov praviloma nadaljuje v župnijskih matičnih knjigah.
Raziskovanje se nikoli ne konča
“Rodovnik se v praksi konča tam, kjer ni več zapisov. Na območju Slovenije so se začele matične evidence sistematično voditi v začetku 17. stoletja, ponekod tudi že v 16. stoletju. Od takrat ima vsaka župnija zapisano vsako rojstvo, poroko, smrt. Slovensko področje je bilo pretežno rimskokatoliške veroizpovedi, zelo malo je bilo protestantov in skoraj nič pravoslavnih, pa tudi ti so bili dolžni v župnijah prijavljati rojstva in smrti. Tudi Romi, na primer, so že takrat prijavljali te podatke,” na vprašanje, do kod najdlje lahko v Sloveniji poiščeš svoj rod, odgovarja Peter Hawlina, predsednik Slovenskega rodoslovnega društva.
Pri plemstvu je bilo seveda drugače. Svoje rodovnike so vodili že davno pred vsemi ostalimi, vendar pa je bil to svet zase in ne gre računati na to, da bi običajni Slovenec ob izdelovanju rodovnika v sebi odkril kakšno sled modre krvi. “Vsakdo ima med svojimi predniki prej ali slej pripadnika srednjega in nižjega sloja. Nobelov nagrajenec Fritz Pregl se je, na primer, imel za nemško govorečega Avstrijca, a je bil iz Litije in je bil po prednikih takšen kot vsi ostali Pregli. Ko se je šolal na Dunaju, je tisto postal njegov svet ...” pojasnjuje Hawlina.
S pomočjo računalnika je raziskovanje lažje
Zanimanje za družinsko zgodovino “običajnih” ljudi se je močno razmahnilo zlasti v zadnjem času, po zaslugi računalnikov. Obstajajo mnogi računalniški programi, ki omogočajo enostavno vpisovanje in križanje podatkov.
Rodovnik, ki ga na koncu nekdo obesi na steno, je le povzetek ključnih ugotovitev, češnja na torti nekega raziskovanja, ki se pravzaprav nikoli ne konča in se lahko širi v nedogled. Vsako novo odkritje nekega imena ali letnice vodi v odkritje neke nove sorodstvene vezi, nove veje.
Načini, kako predstaviti neko družinsko drevo, so zelo različni, prepuščeni domišljiji in ustvarjalnosti. Člani Slovenskega rodoslovnega društva svoje izdelke radi postavijo na ogled, kot so to naredili tudi letos na razstavi v središču Ljubljane. V 20 letih, odkar deluje društvo, je bilo razstav in sproščenih mesečnih srečanj rodoslovcev že veliko, saj želijo delovati odprto, si izmenjevati izkušnje in pomagati drug drugemu. Imajo tudi svojo spletno stran in revijo, nam je po njihovem srečanju v torek naštel Hawlina: “Ta naša odprtost se je pokazala kot največja pridobitev.”
Iz ZDA v Slovenijo, da bi našel svoje korenine
Slovenija po razvitosti rodoslovja, rodoslovnih tehnik in metod zaostaja za mnogimi državami, še zlasti pa za ZDA, ki so na tem področju svetovna velesila. To je razumljivo: ZDA so ustvarili priseljenci, katerih potomci si zdaj želijo izvedeti, kam segajo njihove korenine.
Prav ta radovednost je v Slovenijo pripeljala Charlesa Podobnika, ki je za svojim slovenskim rodom izgubil vse sledi in začel v slovenskih arhivih, kot rečemo, iskati “iz ničle”. Spodbudila ga je soproga Jean, ki je dotlej že ustvarila svoje družinsko drevo, ki sega na Švedsko, Norveško in Severno Irsko. Vse, kar sta imela v rokah ob prvem obisku Slovenije pred desetletjem, je bilo nekaj pisem, ki si jih je Charlesov oče v 50. letih prejšnjega stoletja izmenjeval s slovenskimi sorodniki.
V ZDA se je leta 1902 najprej preselil ded, nato pa mu je leta 1904 sledila še družina, zgodovino svojega rodu v Ameriki pojasnjuje Charles Podobnik. Ded je delal v rudniku železove rude, oče je bil letalski mehanik, sin se je izšolal za inženirja kemije. Življenje je teklo naprej, prostora za ohranjanje spominov na stari svet ni bilo veliko, vse dokler se tudi Charles Podobnik ni upokojil.
“Očetova pisma, ki sem jih hranil, so bila v slovenščini, nisem jih razumel, zares pa sem se začel zanimati zanje šele, ko sem postal starejši in so ljudje, ki bi mi lahko pomagali, že pomrli,” pojasnjuje.
V Sloveniji, kamor sta se z ženo zdaj vrnila že šestič, sta našla že veliko podatkov o Podobnikovih. Vzpostavila sta že več stikov s sorodniki, kamor gresta tudi na obisk, predvsem pa veliko časa preživita v arhivih, v lovu za novimi podatki. “Zdaj sem pri letu 1680 po dedovi strani. To je gradnja, vsakič ko prideva, opraviva nekaj dela in nadgradiva rodovnik,” pojasnjuje Charles. Jean brez vsakršne zlobe in slabe volje pripomni: “Arhivi niso dostopni na internetu. Edini način, da raziskuješ, je, da prideš v Slovenijo in iščeš.”
Rada se vračata, poudarjata. Zdaj ne prihajata več le zaradi sebe. V Minnesoti, kjer živita, je veliko Slovencev, ki so se tja preselili po drugi svetovni vojni ali, tako kot Charlesovi predniki, v začetku 20. stoletja. “Vedno se najde kdo, ki odkrije, da je Slovenec, in želi, da mu pomagava,” pove Jean Podobnik.
Najdlje v preteklost se lahko ozrejo v Prvačini
Podobnikovima so pri prvih raziskavah zelo pomagali člani rodoslovnega društva. Tudi sicer se lahko zgodi, da pri ustvarjanju družinskega drevesa ne gre brez strokovne pomoči. “Že pri naših starih starših se soočimo z italijanščino in latinščino, mestoma pa nemščino,” težave ali bolje izzive, s katerimi se srečujejo rodoslovci, razkriva Tino Mamić, zgodovinar in sodni izvedenec za rodoslovje, ki je ustanovil tudi agencijo za družinska drevesa. “Bolj kot so listine stare, težje je iskati. Pisave so težko berljive, veliko je okrajšav ... Z izkušnjami in znanjem gre seveda lažje in predvsem hitreje. Iz enega preprostega zapisa namreč poznavalec prebere veliko več kot laik. Velikokrat se počutim, kot da bi opravljal detektivsko delo, saj je v vsakem rodovniku kaka uganka ali skrivnost,” pravi.
Ljudem vseeno svetuje, naj se dela vsaj v začetku lotijo kar sami. Primorcem bo pri tem nekoliko lažje že zaradi tega, ker so duhovniki pri nas podatke le redko zapisovali v gotici, ki je za nepoznavalca povsem neberljiva.
Poleg tega imajo Primorci še to srečo, da je tu ohranjenih nekaj arhivskih biserov, matičnih knjig, ki datirajo že v začetek 16. stoletja. “Na Primorskem so arhivi zelo stari in knjige najstarejše. Posebej to velja za istrska mesta Piran, Izolo in Koper, kjer imamo najstarejše matične knjige na Slovenskem,” pojasnjuje Mamić. Poleg teh knjig, kjer so vpisi Slovencev v manjšini, je v Prvačini ohranjena tudi najstarejša slovenska matična knjiga. “V tej knjigi je prvi vpis nastal 19. oktobra 1578, ko je bila krščena Uršula Rovtar, hči Pavla in Zofije. Isti dan je bila krščena tudi Katarina Zorn, hči Štefana in Anice. Mnogi Prvačkovci bi te osebe našli med svojimi biološkimi predniki, bi pa za to potrebovali precej ur dela, da bi ustvarili rodovnik za vmesnih 450 let.”
Tino Mamić tega, koliko rodovnikov je že izdelal za svoje naročnike, ne šteje več. “Rodovnik je živa stvar, ki se nikoli ne konča,” poudarja tudi on. V računalniku ima nekaj deset tisoč ljudi iz različnih rodovnikov, najstarejši rodovnik, ki ga je izdelal, pa se je začel leta 1470. Ustvarjanje vsakega družinskega debla pa ga vsakič znova preseneti in navduši s čim zanimivim. “Tako sem nedavno nekemu nekdanjemu ministru našel sorodstveno povezavo s prvim slovenskim predsednikom deželne vlade baronom Andrejem Winklerjem. Pred leti pa sem svoji stranki odkril prednika, ki naj bi umrl v Ameriki, a je v resnici tam živel še leta in leta, medtem ko žena in njuni štirje otroci za to sploh niso vedeli. Noben denar pa mi ne more poplačati zadovoljstva, ko najdemo sorodnike, ki drug za drugega niso vedeli. Tudi solze so. Zadnjič sem spravil skupaj potomce nekega italijanskega oficirja, ki se je zaljubil v Kraševko leta 1918. Iz te zveze se je rodil znani slovenski znanstvenik. Zdaj, po znanstvenikovi smrti, je njegov sin našel njegovega polbrata na Siciliji,” zanimiva odkritja našteva Mamić.
Vse več zanimanja za družinske korenine
V spodbudo Primorcem, da bi se lotili iskanja svojih družinskih korenin, bi lahko bilo tudi nedavno odprtje novih prostorov Škofijskega arhiva Koper. Vanj se bodo preselile vse matične knjige, ki jih zdaj hranijo župnije. Mamić obeta, da bo to nekoliko olajšalo iskanje podatkov.
S tem, kdaj začeti, ne velja odlašati, poudarja tudi on. Zanimanje ljudi za družinske korenine je vsako leto večje: “Pred leti so se za svoje prednike zanimali predvsem Američani in Avstralci, nam pa se je to zdelo smešno. Danes ni več tako.” Starejši, kot so ljudje, bolj si želijo spoznati svoj rod, opaža. “Ponavadi se z rodoslovjem začnemo ukvarjati šele, ko nam babica, ki je vedela ogromno, umre.” Če bi že prej v roke vzeli list papirja in nanj zapisali čim več dragocenih podatkov, bi bilo nadaljnje delo veliko lažje.
JANA KREBELJ