“Za napake drugih ne morem odgovarjati”

Diplomiral je iz zgodovine, bil je ljubiteljski gledališki igralec, godbenik, pevec, turistični vodič, celo Dedek Mraz. Sedem let sedi v državnem svetu, zadnjih dvanajst pa vodi postojnsko občino. Na župana Jerneja Verbiča se je ob letošnjem žledu usul plaz očitkov, da občina ni ustrezno ukrepala, senca je padla tudi na njegovo izvolitev v državni svet, v Postojno bi rad pripeljal ljubljanska zdravila ... Kljub svojim 62 letom o vodenju občine govori v prvi osebi prihodnjika in pravi, da ga najbolj jezijo poklicni gostilniški kritizerji.

> Izteka se vaš tretji mandat na čelu postojnske občine. Po čem se bodo občani spominjali vaših zadnjih štirih let županovanja?

“Če bi naštel vse, kar se je zgodilo v tem času, bi verjetno potrebovali kar nekaj strani. Lani smo prejeli priznanje Zlati kamen za razvojno najbolj prodorno občino v državi, in to je zame ter za celotno občino največje priznanje. Uspeh se mi zdi tudi pravočasno in skoraj soglasno sprejeti proračuni, ki so kljub težkim časom razvojno naravnani. Predvsem se kot prebivalec, rojen v starem jedru Postojne, veselim, da nam je z lastnim in evropskim denarjem uspelo urediti Majlont, da letos kandidiramo za najvišje priznanje in da smo že leta 2012 od Turistične zveze Slovenije dobili priznanje kot najlepše srednje veliko mesto.

Eden največjih uspehov je nova osnovna šola Prestranek, ki nam jo je uspelo zgraditi brez pomoči države. Velika pridobitev je tudi komunalna urejenost industrijske cone v Velikem Otoku, dobili smo evropski denar za postojnsko čistilno napravo, ki mora biti končana prihodnje leto. Na novo smo uredili osrednji mestni park in če ne bi bilo žledu, bi bil še veliko lepši. Čez nekaj dni bomo odprli turistično informativno pisarno, zaključujemo energetsko sanacijo zdravstvenega doma, začela se je obnova vrtca in telovadnice v Planini… Tega je še ogromno, predvsem na področju infrastrukture po vaseh, vaških igrišč … Če bi vse našteli, bi se izgubili.”

> Zakaj so vas občani že trikrat izvolili za župana?

“Ne vem, to bi bilo treba vprašati njih. Mogoče zato, ker sem v kavbojkah in imam žulje na rokah. Mogoče zato, ker se ne ukvarjam z nobenimi drugimi posli kot z vodenjem občine in skrbjo za svojo družino in hišo. Že zdaj me trepljajo po rami in pravijo, naj grem naprej, naj ne pustim občine. Ampak da se razumemo: imam dobre sodelavce. Tisti župan, ki reče, da je on oh in ah ... Halo?! Imeti moraš dobre sodelavce in svetnike, ki razumejo vizijo, da delamo v dobro občanov.”

> Kako kažejo občinske finance?

“Občina ni zadolžena, je pa res, da bo letos zelo hudo, ker smo samo za stroške žleda plačali skoraj milijon evrov, kar je pet odstotkov proračuna. Od države pa nismo dobili nič. Pa čeprav smo sodelovali v odboru, ki je sprejemal interventni zakon in smo dosegli, da so v ta zakon uvrstili tudi poplavo na Planinskem polju.”

> Kakšno škodo vam je povzročil žled?

“Samo na občinski infrastrukturi znaša škoda približno tri milijone. Ocene so sicer različne, vendar nekako velja, da skupna škoda v postojnski občini znaša več kot sedem milijonov evrov. Postojnska občina je bila najbolj prizadeta v državi. S Planino je naša občina imela dve katastrofi, žled in poplave. Pa naj danes pogledajo, kako lepo je urejena naša občina.”

> Vsi odgovorni v državi so ocenili, da je bil prvi odziv služb v Postojni neučinkovit in neprimeren. Še vedno trdite, da je občina naredila vse, kar se je dalo, in najhitreje, kot je lahko?

“Ko sem razrešil tedanje vodstvo civilne zaščite, sem sam prevzel vodenje štaba. Potem sem skupaj z ljudmi, ki jih poznam, ustanovil krizni štab, ki je v občino pripeljal 109 agregatov, kar je edinstveno v Evropi. Dejstvo pa je, Slovenija tako velikih agregatov, kakršne bi takrat potrebovali, nima.”

> Torej ste razrešil prejšnje vodstvo občinskega štaba CZ?

“Ja, ker me niso sproti obveščali o vseh podrobnostih, za katere bi moral vedeti. Govorice so začele najprej krožiti v Ljubljani, tudi po odborih državnega zbora, predvsem sta tu prednjačila postojnski poslanec Jerko Čehovin in Ljubica Jelušič. Namesto da bi se trudila pomagati, sta blatila občino in mene. Sam predsednik Borut Pahor je v Pivki rekel, da je država zatajila. Ampak ne da ni bila pripravljena, ampak da ni imela močnih agregatov. Ker česa takega ni nikoli pričakovala. Župan ne more priskrbeti elektrike. Je pa problem, da Postojna nima rezervnega dovoda elektrike. Če bi ga imeli s cerkniške strani, ne bi bilo tako hudo.”

> Ne govorim o elektriki, govorim o obveščanju, o sprejemnem centru za starejše in potrebne pomoči, o pomoči na terenu…

“Vodstvo razrešenega štaba ni opravilo svojega dela, predvsem glede stikov z javnostjo. In prav zaradi tega sem bil prisiljen prevzeti vodstvo kriznega štaba z ljudmi, ki se spoznajo na te zadeve. Ampak meni so iz Elektra Primorske ves čas zagotavljali, da bo elektrika v kratkem. Žal so se jim postavljeni vodi sproti podirali. Sklical sem vse predsednike krajevnih skupnosti in vse upravljavce stanovanjskih blokov. Vendar niso imeli agregatov. Kje naj jih župan dobi? Delavci Elektro Primorska in kriznega štaba so z nečloveškimi napori zagotovili elektriko najprej z agregati in nato z daljnovodi. Kar zadeva sprejemni center: to je bila ideja občine. Potem so se taborniki javili, da bi oni to organizirali in mi smo bili prav zadovoljni. Naj enkrat končno pride tudi ta plat v javnost. Pa še eno stvar bi poudaril: vojsko sem za pomoč zaprosil pravočasno. Do ministra Romana Jakiča in še koga drugega pa je prišla informacija, da nisem. Čez par dni se je razjasnilo iz dokumentov, da sem. To sem mu kasneje pred pričami tudi povedal.”

> Zakaj niste takrat pričakali predsednice vlade Alenke Bratušek?

“O obisku predsednice vlade so mi javili ponoči, ko sem spal. Rekli so, da bo sestanek na nekem mestu, pa je bil nekje drugje. Jaz sem se ob tisti uri peljal mimo, nisem videl nikogar in sem šel nazaj v pisarno delat. Vaš kolega novinar je takrat preverjal, ali sem v občinski stavbi. Skušal je odpreti glavni vhod, ki je bil zaprt, vendar sem jaz bil v svoji pisarni. Tako kot vedno ob sobotah in nedeljah sem vstopil skozi službeni vhod.”

> Pravite torej, da je šlo za šum v komunikaciji?

“Ja, dajva uporabiti ta izraz.”

> Čeprav tega ne priznavate, so se ob žledu po mnenju mnogih pokazala nesoglasja med občinskim vodstvom in gasilci?

“Ne, to ni res.”

> V redu. Kaj pa je z načrtom za gradnjo gasilskega doma? Se vam ne zdi sramotno, da v takem mestu, kot je Postojna, gasilci dežurajo v špajzam podobnih prostorih?

“Treba je poznati tudi drugo plat medalje. Kjer bi moral stati novi dom, smo imeli velike težave s pridobivanjem dovoljenja, gradnja pa bi stala več kot tri milijone. Država pa obljubljenega denarja ni zagotovila. Ko smo od države dobili vojašnice, smo gasilcem predstavili možnost ureditve doma v vojašnicah. Potem so glasovali o tem, ali ostajajo v starem domu ali gredo na novo lokacijo. Rezultat je bil šest proti pet. Šest jih je bilo za to, da ostanejo v starem domu. Kar pa zadeva gasilsko opremo, imajo gasilska društva v naši občini eno najboljših.”

> In kaj zdaj? Kdaj in kje bo nov gasilski dom?

“Po mojem se bomo morali dogovoriti za rešitev. Ampak vprašanje je, kje dobiti denar. Težava je že samo lestev, ki stane 600.000 evrov, kaj šele dom. Rešitve iščemo ves čas. Pa ne misliti, da ne skrbimo za gasilce. Vsa čast vsem gasilcem, še posebno pri žledu in poplavah, ampak delamo toliko, kolikor imamo denarja.”

> Vsa Slovenija se je smejala izjavam občinskega uradnika Rifeta Kendiča, da bi lahko gasilci požare na višinah gasili iz košev za menjavanje žarnic in da postojnska občina ob razglašeni veliki požarni ogroženosti sploh ne potrebuje požarnih straž, ker se lahko dežurni gasilci vozijo naokoli in opazujejo. So se vam te izjave zdele primerne? Zakaj niste takrat reagirali?

“Prvič slišim za te izjave. Kje so bile objavljene?”

> V Primorskih novicah, recimo.

“Nisem naročen nanje in jih ne berem redno. Za te izjave nisem vedel. Sem pa že povedal, da je bilo komuniciranje vodstva občinskega štaba CZ neprimerno. Teh izjav bi bilo verjetno še veliko, pa jih ne bom pogreval. Ker nisem branjevka.”

> Kaj je pravzaprav zdaj s Kendičem? Je še zaposlen na občini?

“V občinski upravi ni več zaposlen.”

> Toži občino?

“Ne vem, ali toži občino. S tem se ukvarja pravna služba.”

> Mi odgovorite: toži ali ne toži?

“Moral sem dati neke podatke vladni komisiji, ali sem prav ukrepal, ko sem ga zaradi neke zadeve dal na čakanje. In komisija je ugotovila, da sem ravnal prav. O ostalem me ne sprašujte. O tem človeku nič več. Lahko bi veliko povedal in veliko zamolčal. Ne komentiram več. Za to so drugi organi.”

> Zakaj je bilo treba v Postojno vabiti Ljubljanske lekarne?

“Ker smo s terena dobili signale, da občani z delovanjem Kraških lekarn niso zadovoljni, in smo jim hoteli ponuditi konkurenco. Po anketah se je 90 odstotkov ljudi strinjalo, da pride konkurenca. V Kraških lekarnah s tem seveda niso bili zadovoljni, ker da je to nezakonito. Občina je s pogodbo z Lekarno Ljubljana naredila svoje. Lekarna Ljubljana pa svoj pravni boj nadaljuje.”

> Pa zakaj Kraške lekarne niso odprle v Postojni še druge lekarne?

“Očitno je bil nekdo hitrejši od njih. Bistvo pa je nekaj drugega, kar bom zdaj razkril. Problem je v samih Kraških lekarnah. Lekarne v Sežani, Ilirski Bistrici in Postojni delajo plus. Druge lekarne, recimo Podgrad, Dutovlje, Divača in še nekatere delajo minus. Kdo si po vašem mnenju zasluži dobiček? Ta, ki ne dela izgube. Tukaj pa dobijo vsi. Jaz sem za solidarnost, samo enkrat bo treba reči bobu bob. Predvsem pa je treba razbiti lokalni monopol z zdravo konkurenco.”

> Po frontni pomladi se domačini okoli Počka sprašujejo, ali se morajo pač privaditi na zvoke vojaških spopadov ali pa se lahko nadejajo skorajšnje ureditve tega vprašanja. Kaj je zdaj s Počkom?

“To je za občino nesrečna zgodba, ki se vleče ne 20 ali 24 let, ampak odkar obstaja Postojna. Poček je bil za vse vojske idealen teren in je tak tudi za našo. Kot župan sem preživel že nekaj vlad in edini, ki je svoje obveznosti poplačal, je bil minister Aleš Hojs. Za časa njegovega ministrovanja so nam brezplačno predali tudi 13 vojaških stanovanj. Z novo vlado pa nismo imeli sreče. Mogoče bodo prišli pred naslednjimi vajami s kakšnimi novimi predlogi. Iz Postojne bo na ustavno sodišče poslana ustavna presoja o sprejetju državnega prostorskega načrta. Oni so ga sprejeli, ne da bi prisluhnili našim pripombam. Nas zavezuje izid referenduma, da se vojaško vadbišče zapre. Volja občanov in sklep občinskega sveta zavezujeta tudi ministrstvo, da na tak ali drugačen način zapre to vadišče. Ali da vsaj omeji delovanje ali napove naslednje korake.”

> Ste se o Počku kaj pogovarjal s sedanjim ministrom?

“Ne. Očitali so mi, da sem se z njim dobil. O tem sem govoril prej, ko sem rekel, da sem mu pred pričami povedal, da sem zaprosil vojsko za pomoč ob žledu. Za pogovore o Počku je bila pooblaščena podžupanja, ki je pač odstopila, in koordinacijska skupina. Čeprav mislim, da bo stvar rešilo le ustavno sodišče.”

> Ni bila lepa priložnost rešiti vprašanje Počka, ko je bil vaš nekdanji podžupan Zvone Černač minister?

“Takrat je bil obrambni minister Hojs in dobili smo stanovanja in druge prostore ter pol milijona evrov nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Gospod Černač je svoje delo zelo korektno opravil. Če bi vsi naredili toliko za svojo občino, bi bilo lepo.”

> Se vam ne zdi sporno, da zavod Znanje, v katerega sodi Notranjski muzej, vodi Brigita Kidrič, ki ni muzealka in ki je po ugotovitvah mariborske univerze prepisala svojo diplomo?

“Po mojem vedenju odločitev izobraževalne ustanove še ni pravnomočna. Kidričeva je napovedala, da bo sama odstopila, če ji bodo pravnomočno odvzeli njen naziv. Bi pa morale izobraževalne ustanove preverjati navajanje virov pred izdajo diplome. Potem ne bi prihajalo do tega. Vidim pa, da veljajo dvojna merila. Naj se malo ozrejo v državni zbor ali v vlado, pa bodo vse videli. Ko sem prvič kandidiral, so na enem od soočenj ljudje, ki so vedeli, da sem diplomiral, od mene zahtevali diplomo. Potegnil sem jo iz suknjiča in jo pokazal. To vprašanje zlorabljajo v politične namene in me skušajo diskreditirati. S tem nimam nič jaz, ampak svet zavoda. V kadrovske zadeve Zavoda se ne vtikam.”

> Veliko prahu je dvignila tudi vaša izvolitev v državni svet. V občini Ilirska Bistrica takrat sploh niso volili, tako da so prevladali glasovi pivških, postojnskih in divaških elektorjev, ki so izvolili vas. Ali še vedno trdite, da ni šlo za politično kuhinjo?

“Kdor to trdi, naj prebere mnenje ustavnega sodišča. Na prvi seji v državnem svetu so to mnenje skrili, na drugi seji pa sem na glasovanju o svojem mandatu dobil več kot 70 odstotkov glasov. Napake, ki so se zgodile v Ilirski Bistrici, pa niso moja stvar. Jaz imam čisto vest.”

> Pa bi se strinjali, da je kljub temu na vaš mandat padla senca?

“Ne, čisto nobena.”

> V samostojni Sloveniji se je zgodilo prvič, da ena občina ni imela volitev v državni svet.

“To se morajo sami meniti. Ko se bodo v naslednjem mandatu tiskale ali pisale glasovnice doma ... Ne bom naprej. Je škoda, s tem se ne ukvarjam več. Sem državni svetnik, ki vodi največjo komisijo, sodelujem na sprejemih delegacij, vodstvo državnega sveta mi zaupa. Zame je to dovolj. Kaj so delali drugod, pa ne bi pogreval, ker se ne grem gostilniških debat, kot se jih gredo nekateri. Za napake drugih župan Jernej Verbič ne more odgovarjati.”

> Politiki se pred volitvami ukvarjate tudi z matematiko. Ocenjujete, da bi prišli v državni svet, če bi takrat volili bistriški elektorji?

“Ne vem. Politika je čudna stvar. To je vijuganje med Scilo in Karibdo. Bolj mi gre za neko drugo zadevo: da je bil tukaj tretji človek, ki je vse to vodil. Lahko se pozanimate, kakšno mnenje imajo o njem v državnem svetu. Jaz se v to matematiko ne spuščam, jaz znam samo poštevanko od ena do sto.”

> Čeprav je občina lastnica nadzornega deleža (25 odstotkov plus delnica) družbe Postojnska jama, so se med občino in vodstvom družbe pojavila trenja. Kakšen je vaš odnos do Postojnske jame?

“V poslovne odločitve sedanjega večinskega lastnika Marjana Batagelja se ne vtikam. Midva z Marjanom sva tudi prijatelja, da ne bo nesporazuma, pred dvema letoma sem mu pomagal očistiti skoraj tisoč kubikov mulja. Leta 2010 smo ustrezno zaščitili javni interes in s tem je bila naša vloga zaključena, da ne gre naravni biser v tuje roke. Vendar nekateri pričakujejo posebne koristi od tega delnega lastništva. Ko so se pojavile prve iskrice nesoglasja, sem tudi predlagal, da bi prodali občinski dežel, pa se svetniki niso strinjali. Sicer pa se z Batageljem pogovarjam, bil sem tudi na podelitvi Zlatega jabolka ... Bilo pa bi nekorektno, da bi ocenjeval, kako se poslovno ali zasebno obnaša. Lahko samo ocenjujem, kako gospodari z jamo.”

> In kako gospodari?

“Kako? Saj se vidi. Za eno objektivno oceno bi bilo treba vprašati ljudi, domačine, zaposlene, župana je težko to vprašati. Oni bi ga lahko ocenili bolj objektivno. Moja ocena bi bila neobjektivna.”

> Držijo govorice, da je v postojnski občini glavni stric iz ozadja Zvone Černač?

“Ta stric Černač je bil letos z mano v stiku morda samo tri ure. Od tega še mogoče eno ali dve uri v državnem zboru, ko sva se borila za interventni zakon. To, kar ste slišali, torej ni res. Razen če njegovo odlično poslansko delovanje tudi v prid občine imenujete stričevstvo. Za nasvete imam nekaj ljudi, ki niso iz Postojne. Žal jih poznate, zato jih ne bom imenoval. To so ljudje, ki nimajo nič s politiko, navadni ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. So veliko starejši od mene in zelo modri. Ne poznam ne tet ne stricev, poznam pa prijatelje, na katere se obrnem po nasvet. Niso pa iz Postojne.”

> Vam je vsaj malo žal, da ste novinarkam in svoji podžupanji rekli kokošji harem?

“Kdor je gledal posnetek tega, je videl, da na mojem obrazu ni nobene jeze, nobenega sovraštva, nobene ironije. Le hudomušnost, ki mi je tisti trenutek padla na pamet iz literarnega sveta. Jaz ne sovražim žensk. Nihče ni rekel, da sovražim ženske. To, da so me iz društva novinarjev potem označili za krščanarja in pobožnjakarja, pa je protiustavno. Zakaj je bila pa užaljena podžupanja, boste morali njo vprašati.”

> Boste kandidirali? Ja ali ne?

“Pravi odgovor je: ne vem. Bom pa zagotovo pravočasno opozoril na to, ko se bom pogovoril z družino, prijatelji in tudi s političnimi podporniki. Nočem napovedovati dogodkov vnaprej. Mogoče pa sem vam deloma odgovoril v tem intervjuju.”

DANIJEL CEK

---