Vojne se rojevajo zaradi nemoči
Kultura
24. 04. 2015, 06.00
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 03.20
V ljubljanski Drami bo nocoj premiera drame medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti letošnje Grumove nagrajenke Simone Semenič. Režiser Primož Ekart je dejal, da ga je v besedilu pritegnila tema moči in nemoči. Gre za dramo o vojni v širšem pomenu besede, hkrati pa slika odnos med moškim in žensko.
LJUBLJANA
>
Drama medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti je postavljena v nedoločeno preteklost in v palačo, v kateri vladar z dvema ministroma vodi državo. Vladar je, kot je to pogosto, samoljuben, nadut in nagnjen k nasilju. Ministra pa sta z dveh polov: eden ocenjuje krizo v državi stvarno in ima konstruktivne predloge za rešitev težav, drugi sam pomaga ustvarjati težave, ki zahtevajo vlado trde roke in upravičujejo najrazličnejše dvomljive vladarske ukrepe. V drami letošnje Grumove nagrajenke se vojna poleg številnih namigov na aktualno dogajanje v Sloveniji in po svetu kaže tudi skozi odnos med protagonistoma - Sofijo (Silva Čušin) in Vladimirjem (Janez Škof).
Semeničeva je dejala, da je dramo napisala iz občutka nemoči, ki jo je preveval ob političnih dogodkih leta 2011 v Sloveniji, ko je kazalo, da bo na oblast ponovno prišel Janez Janša. Pisala se je 20-letnica osamosvojitve Slovenije in avtorica je razmišljala o vsemu, kar je samostojna država slabega prinesla svojim državljanom, med drugim o izbrisanih. Ob tem je občutila, da se je v tem času človeško dostojanstvo ves čas teptalo, ne da bi zato kdo odgovarjal. Sla po moči je tista, ki premaguje in določa naš vsakdan. Idejo za lik Vladimirja je dobila v svetniku Vladimirju, ki je bil predhodno pogan, grešnik, ki je posilil ogromno žensk in imel posledično veliko nezakonskih otrok. Naziv svetnika je dobil, ker je pokristjanil Rusijo. Ta zgodba po njeno kaže na to, kako politika katoliške cerkve in drugih institucij v resnici baranta s človeško dušo.
V zadnji letošnji premieri ljubljanske Male drame poleg Čušinove in Škofa nastopajo še Klemen Slakonja, Klemen Janežič, Maja Sever, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak ter gosta Mitja Tavčar in Uroš Nemanič v alternaciji. Dramaturgijo podpisuje Eva Kraševec, scenografijo je zasnoval Branko Hojnik z asistentko Uršo Vidic, kostume pa Belinda Radulovič. Avtor glasbe je Mitja Tavčar. Za predstavo so ustvarjalci pripravili tudi posebno različico video gledališkega lista. V 12-minutnem videu so svoje razmisleke ob predstavi razgrnili Branko Soban, Tanja Lesničar - Pučko, Anej Korsika, Svetlana Slapšak in Suzana Tratnik.
Režiserja Primoža Ekarta je besedilo izredno razveselilo, ker sovpada s temami moči in nemoči, ki ga intenzivneje obsedata zadnje čase. Prav iz nemoči se po njegovo rojevajo vojne. Na ta projekt gleda kot drugi del diptiha na temo vojne, ki ga je načel s predstavo Evropa v Cankarjevem domu. Ekart je dejal, da kot državljan čuti izjemno nemoč, ko opazuje, kaj vladajoči počnejo z ljudmi. Čeprav besedila Semeničeve uvrščajo med postdramske tekste, ga je sam začutil kot dramsko besedilo, ker je prišlo iz srca.
MI, STA