Iz sloga v slog

Rafael Nemec in Vladimir Hmeljak sta leta 1951 v prostorih osnovne šole v Šempetru pri Gorici pripravila razstavo, ki velja za prvo likovno prireditev na tem območju po drugi svetovni vojni. Ker letos mineva sto let od rojstva Rafaela Nemca, so v Goriškem muzeju v sodelovanju s Pokrajinskim arhivom pripravili pregledno predstavitev njegovih del. Slike, risbe ter študije, dokumente in korespondenco so razstavili na dveh lokacijah; v šempetrskem dvorcu Coronini in na gradu Kromberk.

ŠEMPETER PRI GORICI, KROMBERK > “Razstava leta 1951 je bila skrbno pripravljena in dobro organizirana. Slik manjše in srednje velikosti je bilo okoli osemdeset in so bile razstavljene v dveh prostorih. V pretežni večini so bile to 'krajine' iz raznih predelov naše lepe Primorske, od izvira Soče pa do Vipavske doline. Bila so tudi tihožitja, kompozicije, nekaj portretov in trije kipi,” beremo tedaj v Primorskem dnevniku. Razstavo sta obiskala tudi Gabrijel Stupica in Slavko Pengov, tedanji predsednik Društva slovenskih likovnikov, ki je v knjigo vtisov zapisal, da gre za hvalevredni podvig obeh tovarišev, kar je bilo takrat osamljeno dejanje.

Prav leta 1951 je Rafael Nemec odšel v Ljubljano z namenom, da bi začel resno delati, a mu je tam postalo dolgčas. Svojemu prijatelju Pavletu takrat piše, da nima še čistih pojmov, kaj bi počel: “Vsak večer premišljujem, kaka bi bila najkrajša pot do enostavnega, učinkovitega jezika v slikanju. V vsaki dobi so našli pot iz slepe ulice. Tudi jaz sem v slepi ulici in iščem izhod ... Sedanje moje gledanje na svet ni nič novega. Vse je staro in že prežvečeno. Tu v Ljubljani ne najdem najmanjše stezice, ki bi pokazala kako novo gledanje, ampak je vse še daleč za ostalim svetom. Nujno čutim potrebo, da grem v svet ... Hudo je človeku, če se mu zdi, da je pod težo neke neznane sile, ki ga tišči k tlom, ki mu ne pusti svobodno zadihati.” A ni odšel v svet, pač pa na Goriško, kjer se je posvetil likovni vzgoji mladine in se močno vpletel v goriško kulturno življenje in morda je tako le svobodno zadihal.

Življenjska linija

Goriški akademski slikar, restavrator in pedagog Rafael Nemec se je rodil 4. oktobra 1914 v Vrtojbi. Po maturi na umetnostnem liceju v Benetkah leta 1939 se je vpisal na beneško akademijo (Accademia di Belle Arti), kjer je bil učenec profesorja Giuda Cadorina, freskanta, mozaicista in restavratorja, s katerim sta ostala v tesnem stiku tudi po akademiji. Zaradi vojne ni uspel redno dokončati šolanja, diplomiral je lahko šele leta 1946, na temo slikarja Jožefa Tominca. Zaposlen je bil kot učitelj likovnega pouka in umetnostne zgodovine na različnih osnovnih šolah ter gimnazijah, leta 1964 pa je pridobil status svobodnega umetnika, da se je lahko bolj posvetil slikarskemu delu. Leta 1972 je nastopil službo restavratorja na Zavodu za spomeniško varstvo v Novi Gorici, bil je v prvi ekipi, ki je začela odkrivati znamenite freske v Hrastovljah. Svoja likovna dela je prikazal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, leta 1975 na retrospektivni razstavi na gradu Kromberk. Leta 1971 mu je Skupščina občine Nova Gorica podelila Bevkovo nagrado. Umrl je 17. julija 1993, pokopan je na pokopališču v Vrtojbi.

Od realizma do fantastične faze

Obe pričujoči razstavi sta hkrati vodnik po umetniškem in slogovnem razvoju Rafaela Nemca; slogi so velikokrat nastajali po trenutnem navdihu in razmeroma hitro prehajali drug v drugega. V Šempetru so tako na ogled njegova zgodnejša dela, slikarski portreti in krajinske slike, slogovno v okvirih realističnega slikarstva, ki mu je ostal zvest dalj časa. Že pred vojno je slikal po akademskih načelih s težnjami po impresionističnem nanašanju barvnih potez. Proti koncu štiridesetih let je nastala vrsta slik deloma pod vplivom socialističnega realizma. V prvi polovici petdesetih let je začel prehajati v večjo ekspresivnost in se posvetil eksperimentiranju z različnimi likovnimi slogi.

V Kromberku so predstavili zgodnje risbe iz tridesetih let, med katerimi so portreti družinskih članov ter krajine in vedute, nastale v času od petdesetih do osemdesetih let. Od slikarstva pa vidimo Nemčevo fantastično fazo s pridihom nadrealizma, to njegovo značilno potezo, ki jo spremlja močna težnja po vsebinskem, pripovednem elementu. Predstavljena je krajša abstraktna faza iz konca šest-desetih let, rekonstruirali so serijo treh sestavljenih podob iz leta 1971, sledi temačnejša faza, v kateri je obdelal bivanjsko stisko sodobnega človeka na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. Razstava se zaključuje z zadnjim obdobjem, ko je ustvarjal bogato serijo abstraktnih slik, ki jih je kritik Janez Mesesnel imenoval Akrilakvareli. Predstavljene so tudi različne študije, osnutki za javne spomenike, dekoracije in oblikovanje ter sodelovanje z ženo Polonco Spinčič, s katero sta prepletala ustvarjalno in zasebno življenje.

“S svojim delom se tako Rafael Nemec uvršča med vidnejše likovne ustvarjalce in zaslužnejše kulturne delavce širšega goriškega območja. Prispeval je k ponovnemu zagonu in oživitvi kulturnega življenja po drugi svetovni vojni ter odigral pomembno vlogo v obdobju prehoda od realistične tradicije k modernističnim tokom v umetniškem življenju na območju Nove Gorice,” je ob razstavi sklenila kustosinja Goriškega muzeja Katarina Brešan.

KLAVDIJA FIGELJ

---