Za mirovnike odprta le parlamentarna vrata
Pred dobrim tednom smo se podpisniki in podpisnice že mnogih pozivov državnemu vrhu k spremembi odnosa do vojne v Ukrajini in k ukrepom proti izraelski vladi, da se jo nekako prisili h končanju genocida nad Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu, znova najavili predsednici republike, predsedniku vlade in predsednici državnega zbora, da bi jim v živo predstavili naše poglede, zahteve in pričakovanja. In znova se je edina s povabilom oglasila Urška Klakočar Zupančič. Dvakrat smo že bili pri njej in našli neko skupno nit okoli vprašanja Palestine. Vlada in parlament sta slednjo po desetletjih oklevanja in prelaganja končno priznala. Toda nista šla dlje, kot da bi jima bilo to dovolj. Slišati ali brati ni ničesar, kar bi nakazovalo na neka dodatna prizadevanja, na neke dodatne pritiske na Netanyahuja, da naj morijo vendarle ustavi.
No, to bomo predsednici parlamenta seveda predočili, toda glavna beseda bo tekla okoli Ukrajine, temi, ki evropsko javnost vse prej kot povezuje in pomirja. Nato in Evropska unija, kljub nekaj povolilnih kadrovskih rošad pri vodstvih, še vedno stavita na poraz ruske vojske in nadaljujeta tako s kopičenjem sankcij proti Kremlju kot z oboroževanjem Ukrajincev, celo z orožjem dolgega dosega. Zanj Putin pravi da ogroža varnost znotraj samega ruskega ozemlja in kliče po povračilnih ukrepih. Rožljanje z orožjem vse bolj diši tudi po jedrskem, ni pa nikogar razen turškega predsednika Erdogana in madžarskega premiera Orbana, ki bi pozival k streznitvi, dokler je še čas, oziroma k iskanju poti k pogovorom z Moskvo. Švica je nekaj poskusila s konferenco za mir v Ukrajini, a brez sodelovanja Ruske federacije je pobuda končala - tako kot je končala. S pozitivno ničlo.
Da bi doma sami storili kak korak v to smer? Niti slučajno. Celo varnostni sporazum z Ukrajino, potem ko ga je z njo podpisala v imenu vseh članic sama EU, se pripravljamo podpisati še posebej gluhi na vsa opozorila strokovne javnosti, naj tega ne storimo. Nekdanji predsednik in svetovno priznani mednarodni pravnik Danilo Turk je jasen: “Tovrstni sporazumi niso primerni!” Obenem pa sta si predsednica republike, Nataša Pirc Musar, ob nedavnem obisku v Kijevu, in gospodarski minister Matjaž Han, v tv oddaji Politično s Tanjo Gobec, dovolila izjavi, ki govorita o šibkosti poznavanja zunanje politike in diplomatskih veščin. Predsednica, potem ko je ponovila na neki tiskovni konferenci skupaj z Zelenskim, da se ve, kdo je agresor, kdo je grobo kršil ustanovno listino OZN in da je to Rusija, je izrekla naslednje: “Če popustimo pri enem samem agresorju, se bo svet podrl kot domine,” pri čemer je pozabila na ameriško-britanske agresije, mimo mednarodnega prava in pravil OZN, na Afganistan, Irak, Libijo in drugje, ko se svet ni podrl, kvečjemu je malce zajokal. Predsednik SD in minister za gospodarstvo, šport in še kaj pa je kar ustrelil kozla. Ko je kolega za finance Boštjančič izpovedal svojo pripravljenost sodelovati z evropskimi kolegi tako na levi kot na desni, je Han načeloma pritrdil z neko “rdečo črto”, ki da si jo moramo vsi postaviti, sicer bomo pristali na sodelovanje tudi z Rusijo. Pisal sem mu in ga podučil, da sodelovanja ne more odpovedati nikomur. Samo iskanje izhoda iz krize, sama pogajanja, samo sklepanje kompromisov, vse to temelji na sodelovanju. Celo Hamas in Izrael sodelujeta, ko si izmenjujeta ujetnike. Skratka, žalostno je ugotavljati, da zmore več modrosti in vizije ter diplomatske spretnosti od naših veleumov skrajno desni madžarski premier, ki hodi tako k Putinu kot k Zelenskemu.
AURELIO JURI, Koper