Radiacija v glavah
Grožnje in igračkanje z jedrskim orožjem ter jedrsko nevarnostjo postajajo vsakdanjost politikov. Tako Zahoda kot Rusije.
V preteklosti je Donald Trump že trikrat nameraval uporabiti jedrsko orožje, a mu je nasprotoval načelnik v generalštabu ZDA in ostali, češ, da to ni pametno, ker bi pomenilo svetovno vojno ter uničenje sveta. Izjava prvega vojaka ameriške vojske, da ga ne bo poslušal in izvršil ukaza ter da bo dal ukaz na preverjanje v ameriški kongres, ki da ima edini pravico odločati o vojni, je več kot povedna. No, tudi naslednji predsednik za Donaldom Trumpom Joe Biden ni kaj dosti drugačen s svojo brezrezervno podporo Izraelu, ki v Gazi testira genocid in reakcije sveta. In ob pomoči EU izvaja tudi “generalko” v Ukrajini.
Predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski je vsaj dvakrat zahteval jedrsko intervencijo Zahoda. O tem, kolikokrat je bila napadena Jedrska elektrarna Zaporožje (britanski specialci, raketiranje in brezpilotna letala), človek niti ne šteje več.
Eksplozivna situacija na Bližnjem vzhodu prav tako ni brez realnih jedrskih groženj tako Izraela, Irana kot malo bolj oddaljenega Pakistana.
Ko je novinar vprašal sedaj že bivšo trimesečno britansko premierko Liz Truss, ko je bila še na položaju, če bi prva pritisnila na gumb z jedrskim orožjem, je po par sekundah tišine odgovorila z “da”.
In “vaje” NATA z jedrskim orožjem, o čemer so Norvežani poročali v preteklosti, pa sedaj pred par dnevi zadnja lahkotnost izjav britanskega zunanjega ministra Davida Camerona, da lahko Kijev uporablja predane rakete dolgega dosega za napade na ozemlje Rusije, je vsekakor stopnjevanje nevarnosti realnega neposrednega spopada Zahoda z Rusijo. Odgovor Dmitrija Medvedjeva in tiskovnega predstavnika Kremlja Dimitrija Peskova o eskalaciji in nevarnosti za širši spopad je seveda pričakovan. Razmestitev ruskega taktičnega orožja v Belorusiji ter pred tem ameriškega v Poljski in Romuniji kažeta na lahkotnost dojemanja jedrske vojne ter bebavost akterjev in odločevalcev.
Tudi vsi odstopi ZDA od sporazumov SALT I in II ter z Iranom ne vzbujajo ravno zaupanja.
Navedeno spominjam samo kot opomin in spomin na sedaj in tedaj lepe sončne majske dneve, ko smo zaprti doma ob dogajanjih v Černobilu leta 1986 dnevno spremljali radiacijo, prenehali jesti solato ter nabirati gobe in bili previdni pri pitju vode.
Je res vse le lahkotno besedičenje in ravnanje? Ali gre za elementarno bebavost teh, ki nas vodijo, se podrejajo svetovnim in močnim “avtoritetam” in nimajo poguma glede lastnega mišljenje za mir. O medijskih podpornikih vseh navedenih skupaj pa rajši ne bi pisal.
Ja, mirovniki smo resnično “nevarni”! Ampak neumnost vladajočih je dejansko nevarna še stokrat bolj!
MILOŠ ŠONC, Grosuplje