NATO da, NATO ne?!

Zgodovinski parlamentarni petek, 4. julija 2025. Nekoliko presenetljivo za vse politične akterje, to česar si največja parlamentarna stranka, Svoboda, ni želela - razpis posvetovalnega referenduma o višanju obrambnih izdatkov iz 2 na 3% BDPja do leta 2030, ki ga je bila predlagala Levica s podporo SDja - je bil izglasovan. Glasove je prispevala opozicijska SDS, da bi vnesla razdor v koaliciji ter posledično izsilila padec vlade in razpis predčasnih volitev.

A slednje se ni zgodilo, vsaj še ne, je pa premier Golob vrnil nekako udarec z napovedjo referenduma tudi o samem članstvu v Nato. Jah, super kontra udarec, sem pomislil. Kar naenkrat priložnost h kateri pozivamo že vrsto let mirovniki, prepričani, da bi Slovenija živela bolje, varneje in ponosneje izven te druščine, kot nevtralna ali neuvrščena članica mednarodne skupnosti. In zamisli predsednika vlade ter Svobode sta seveda tako Levica kot SD veselo prikimali.

Že takoj, po tem za fanse Nata posebej šokantnem dnevu, so se le ti oglasili, češ da se je šla politika neodgovornega početja. Med prvimi sam vodja SDS Janez Janša, ki se je čutil poklicanega ta del javnosti pomiriti s pojasnilom, da njegovi poslanke in poslanci niso bili nič hudega zagrešili ker je govora o le posvetovalnih in torej ne-zavezujočih referendumih, in da sploh za razveljavitev takega članstva je potrebna dvotretjinska parlamentarna večina, ki je ni. Nič bat, ostali bomo v Natu - njegovo sporočilo - karkoli bodo rekli ljudje. In, žal, ima prav, a ne glede na to, bo zanimivo in poučno za vse, vedeti kaj si vendarle državljanke in državljani Republike Slovenije mislijo o tem članstvu, po 22 letih vstopa vanj, ob bistveno spremenjenih geopolitičnih in geostrateških okoliščinah. Finci in Švedi, so recimo lani opustili tradicionalno, dolgoletno nevtralnost in vstopili v to zvezo - efekt Rusija nad Ukrajino - medtem ko o tem še ne razmišljajo Švicarji, Avstrijci in Irci, navkljub vsemu trudu, ki ga vlagajo vodilni Nata in EU ter najmočnejših članic, od Rutteja, do Leynove, od Merza do Kallasove, Macrona in Tuska, da bi Evropejke in Evropejce prepričali, da njihovi varnosti, njihovim vrednotam, demokraciji, življenjskemu slogu in prihodnosti, grozi Rusija in da je zato nujno da zavezništvo še okrepimo.

Med resnejšimi odzivi na omenjeni petek, tudi dr. Jelene Juvan, predstojnice katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, s trditvami, ki terjajo malce bolj prepričljivo pojasnjevanje.

“Zdi se - tako Juvanova - kakor da bi se vrnili v leto 2003, ko smo imeli referendum za članstvo v Natu, ko se je veliko govorilo tudi o drugih alternativah, ampak nikoli ni bilo jasno predstavljeno, kaj te druge alternative sploh lahko prinašajo, kaj je v danih varnostnih razmerah na evropski celini globalno sploh alternativa Natu.”

No, spoštovana gospa, bodimo odkriti. 2003 ste bila kot mlada raziskovalka pravkar sprejeta na FDV in ste verjetno pozabila, ali takrat niste bila dovolj pozorna, da so bile vse parlamentarne stranke, od Drnovškove liberalnodemokratske, preko Pahorjeve Združene liste socialnih demokratov, do Janševe SDS, da ne naštejem vseh, poenotene pri zagovarjanju enega samega, skupnega referenduma z dvema vprašanjema: “Ali smo za vstop v Evropsko unijo” ter ločeno: “Ali naj si zagotovimo nacionalno varnost tudi znotraj zveze Nato,” ter enega samega DA obema povezavama. Ljudstvo je bilo že vnaprej skorajda prisiljeno v ta DA.

Predsednik parlamenta Pahor, ki bi naj bil najbolj nevtralen, spoštljiv do slehernega mnenja, je pri iskanju najbolj primerne formulacije obeh referendumskih vprašanjih izjavil: “Taka mora biti, da ne bo v nobenem primeru ogrožala našega vstopa v Nato in EU!”. S tem hočem reči, da prave razprave o tem ni bilo, o alternativah Natu se ni govorilo skoraj nič, razen posameznih medklicih bolj redkih dvomljivcih v ta korak. Sam sem znotraj Socialnih demokratov zastopal vstop v EU, ne pa v Natu.

Spregovoril sem tudi o alternativah… v statusih Irske, Avstrije, Švice, Švedske in Finske. Tu mi bo Juvanova lahko takoj opomnila, da sta se celo Švedska in Finska, državi z dolgoletno nevtralnostjo, lani odločili stopiti v Nato. Res je. Rusofobija vodilnih evropskih elit je učinkovala. So pa ohranile nevtralnost Švica, Avstrija, Irska in Malta. In tu znova naletim na malce površno izjavo ge. Juvan: “Resnično upam, da nekdo od teh, ki nasprotujejo članstvu in pozivajo k izstopu, ne mislijo, da bo potem tri odstotke ali pa pet odstotkov BDP-ja za obrambo dovolj. Ne bo, ampak bo vse skupaj še bistveno dražje.” A res? Pa nam pojasnite, prosim, kako to, da je Avstrija s svojim obrambnim budžetom trenutno pri niti 1% BDPja in ga namerava dvigniti na 1,5% do 2030, medtem ko je Švica še bolj skromna, trenutno pri 0,8% s ciljem do 2030 na 1,1%? Dodajmo še Irsko, pri 0,6%, ki pa za razliko od prvih dveh tudi nabornega sistema nima.

Zaenkrat le tole. Ne dvomim, da bo še veliko priložnosti, da soočimo argumente.

AURELIO JURI, Koper