Koliko stane resnica o medvedih?

V Sloveniji se že nekaj let ustvarja podoba rjavega medveda kot vsiljivca in grožnje, ki jo je treba uravnavati z odstrelom. To sliko nam mediji servirajo kot uradno in strokovno utemeljeno resnico. Bližnje srečanje človeka s tri letno medvedko z mladičem na območju Rakitne, ki je poškodovala čebelnjak ob gozdu, o katerem je poročal portal 24ur.com, ponovno razkriva resnico, ki jo odločevalci in upravljavci pogosto prezrejo: država kljub dolgoletnim opozorilom in znanim rešitvam še vedno ne poskrbi, da bi medvedi ostali v gozdu in se ne bi približevali naseljem.

Ob tem izražamo resno skrb, saj je tri letna medvedka za prvo leglo izjemno mlada, kar je neposredna posledica intenzivnega krmljenja medvedov s strani lovcev. V naravnih populacijah brez krmljenja medvedke prvič kotijo šele pri povprečno 4,5 letih starosti, kar potrjujejo znanstvene raziskave. Ministrstvo za naravne vire in prostor je maja izdalo dovoljenje za odstrel kar 206 medvedov, uradno z obrazložitvijo preprečevanja resne škode in zagotavljanja varnosti ljudi. Toda če bi bil tak odstrel res učinkovit, se enaki razlogi za pobijanje medvedov ne bi pojavljali znova in znova, vsako leto. Dejstvo, da odstrel traja leto in pol, kaže, da v ozadju ni nujna zaščita ljudi, temveč le vzdrževanje visokega števila trofejnih uplenov. Poleg tega je večina konfliktov s človekom povezana s premoženjsko škodo, ne z ogrožanjem varnosti.

Zakon jasno določa, da so kmetje dolžni poskrbeti za zaščito svojega premoženja živali pred plenilci. Če medved napade nezaščitene smeti, bale sena, čebelnjake, rejne živali, gre za opustitev dolžnosti njihovega skrbnika, ne za krivdo medveda.

Vsako leto Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) in Lovska zveza Slovenije (LZS) zakupita medijski prostor za objave in kampanje, katerih cilj je normalizacija odstrela. Ta zakup ni vedno izrecno označen kot plačana vsebina, včasih gre za skrite PR prispevke ali stalno sponzorstvo uredniške pozornost za tematike, ki ustrezajo interesom lovskih društev. Tako lahko v medijih in številni regionalni portali, redno beremo članke in slišimo novice z naslednjimi skupnimi značilnostmi:

Odstrel je predstavljen kot edini in neizogiben ukrep.

Krivda za konflikte je implicitno preložena na medvede.

Podatki o tem, da vsakoletni odstreli niso zmanjšali konfliktov, se ignorirajo.

Ne omenjajo se zakonske dolžnosti zaščite premoženja po Pravilniku o zaščiti rejnih živali in človekovega premoženja (bale sena, čebelnjaki itd.) ter evropskih direktivah.

Organizacije, ki si prizadevamo za neodvisno obveščanje javnosti, zaščito medvedov in transparentno upravljanje z naravo, nimamo sredstev, da bi zakupile prostor za “proti-narativo.”

Del sredstev, ki jih LZS in ZGS namenjata promociji lova in “upravljanja” prihaja neposredno iz prihodkov od trofejnega in turističnega lova - dejavnosti, kjer se odstreljene živali tržijo kot ekskluzivne lovske trofeje. Slovenija uradno promovira lovni turizem in trofejni lov, za katerega medvedi predstavljajo eno najbolj cenjenih vrst. Cena take trofeje lahko presega več tisoč evrov, kar pomeni, da imajo tisti, ki sodelujejo v sistemu, neposreden interes, da ohranjajo stalne kvote odstrela in javno podporo.

Z delom tega denarja zakupijo prostor za prispevke, kjer mediji objavljajo nepreverjene ali prirejene podatke brez razprave z neodvisnimi strokovnjaki ali organizacijami za dobrobit živali. S tem se ustvarja umetni konsenz, da je odstrel edina možnost, medtem ko resnična strokovna razprava in naravovarstveni pristopi ostajajo izrinjeni.

Koliko stane resnica? Odgovor je preprost: resnica stane toliko, kot znaša zakup medijskega prostora in priprava PR prispevkov, plačanih z dobičkom od odstrelov. Zato javnost ne sliši celovitih argumentov o preventivnih ukrepih, zakonodaji in etiki. Ne sliši glasov organizacij, ki desetletja delajo na terenu. Ne sliši opozoril, da je odstrel posledica slabega upravljanja in neučinkovita metoda upravljanja, ki ustvarja začaran krog in povečuje potencialne konflikte.

In ko se vprašamo, koliko stane življenje posamezne medvedke z mladičem, ki bi lahko v gozdovih doživela starost in vzgajala potomce, je odgovor preprost: toliko, kolikor sta vredni njena trofeja ali meso in toliko, kolikor mediji zaračunajo za objavo ene zgodbe, v kateri je odstrel edina možnost.

Mediji vse pogosteje tudi brezplačno objavijo stališče Zavoda za gozdove ali Lovske zveze Slovenije, ker sta ti instituciji v sistemu “uradne stroke”, ki jo mediji dojemajo kot nesporno legitimno.

A tu se moramo vsi vprašati: Kako so lahko uradna stroka tisti, ki obenem določajo kvote za odstrel, jih potrjujejo, izvajajo in s tem ustvarjajo neposredno materialno korist zase in za lovske organizacije? Kako je mogoče, da isti organ pripravlja strokovne podlage, potrjuje kvote, jih predlaga ministrstvu, nato pa prek svojih zaposlenih tudi koordinira in izvaja odstrel - in hkrati sodeluje pri pripravi komunikacijskih kampanj za javnost?

To je učbeniški primer konflikta interesov, ki bi ga morala kritično obravnavati prav novinarska stroka, ne pa ga reproducirati brez vprašanj. Ko pa poskušamo te argumente postaviti pod vprašaj in utemeljiti, da bi moral biti odstrel skrajna možnost, prostor za objavo enostavno izgine.

V Sloveniji je rjavi medved zavarovana vrsta. Habitatna direktiva Evropske unije (Direktiva 92/43/EGS) določa, da se lahko odstrel dovoli le izjemoma in šele, ko so vsi drugi ukrepi neučinkoviti ali neizvedljivi. Ukrepi, ki bi se morali izvesti so:

intervencijske skupine (npr. odvračanje osebkov s plašilnimi sredstvi, premeščanje),

ureditev virov hrane (odstranjevanje neurejenih smetišč, prepoved hranjenja v bližini naselij),

sofinanciranje in postavitev zaščitnih ograj ter uporaba pastirskih psov,

nadzor spoštovanja zakonskih obveznosti lastnikov premoženja.

A o teh rešitvah večina medijev ne piše, čeprav so osnovno izhodišče Habitatne direktive in Zakona o ohranjanju narave. Po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali je namreč dolžnost lastnikov, da ustrezno zaščitijo premoženje pred plenilci. Če tega ne storijo, odškodninska odgovornost ne bi smela avtomatično padati na državo in ne bi smela biti razlog za odstrel. Tudi ZGS in LZS tega nikoli ne izpostavita v medijskih kampanjah, ker to ne ustreza zgodbi o nujnosti kvotnega odstrela.

Pogosto se v javnosti izpostavlja zgolj škodo na drobnici in rejnih živalih, vendar se zamolči, da so čebelnjaki, balirana krma, sadovnjaki, komposti in nezavarovani odpadki med poglavitnimi razlogi, zaradi katerih medvedi sploh zaidejo v bližino človeških naselij. Po veljavni zakonodaji in priporočilih Zavoda za gozdove Slovenije imajo lastniki in uporabniki zemljišč zakonsko in moralno dolžnost, da te vire hrane ustrezno zaščitijo.

Na voljo so sofinancirani ukrepi: električne ograje za čebelnjake, zaščitne mreže za bale sena in silaže, električni pastirji za sadovnjake in druge preizkušene metode, ki so učinkovite in bistveno zmanjšajo nevarnost škode.

Kljub temu država praviloma ne preveri, ali so bili ti ukrepi izvedeni, in skoraj nikoli ne sproži postopkov za ugotavljanje odgovornosti lastnikov, ki s svojo malomarnostjo povzročijo konflikte z zaščitenimi vrstami. Namesto tega se že po nekaj incidentih izda odločba o odstrelu - ukrep, ki bi moral biti zadnja možnost, ko so vse druge izčrpane.

Če bi bili ukrepi dosledno izvedeni, bi bilo veliko večino teh konfliktov mogoče preprečiti brez ubijanja medvedov in brez ustvarjanja negativne javne podobe te dragocene vrste. Če lastniki teh ukrepov ne izvajajo, odstrel medveda ne more biti prva rešitev, saj obstajajo zakonite, preproste in subvencionirane oblike zaščite premoženja.

NEVENKA LUKIĆ ROJŠEK, Društvo za dobrobit živali AniMa