Javno pismo Občinskemu svetu MOK
Spoštovani gospod župan, spoštovane gospe svetnice in spoštovani gospodje svetniki,
nagovarjam Vas kot občanka, podeželanka MOK, na temo občinskega javnega prevoza. O tem je nekaj bilo že povedanega, a želim izpostaviti še nekatera dejstva, ki kažejo na daljnosežne vplive na življenje tako starejših kot mladih, če podeželje nima urejenih možnosti javnega prevažanja v mesto, v tem primeru Koper.
Da je podeželsko okolje Kopra zadnjih nekaj desetletij zanemarjeno, je bridka resnica, ne kakšna prazna fraza. V 20-ih letih 21. stoletja asfaltirana pot pač ne more kazati na ”napredek” niti kanalizacija ne, toda mnoge vasi še niti te nimajo/-mo. Ljudem se ne more metati peska v oči le s sladko Istro. Našteli bi lahko še marsikaj, a se na tem mestu omejujemo na transportne povezave podeželja z mestom.
Politiki, odločevalci in za njimi novinarji zelo radi ponavljajo, kako so ljudje, privezani na svoje avtomobile, neozaveščeni, nemarni, ker se kar naprej vozijo v mesto v službo, po opravkih, na zabavo, v gledališče itn. samo z avti in nočejo spremeniti svojih navad, nočejo uporabljati javnega prevoza. Če ima kdo, npr. župan, ob taki izjavi v mislih meščane iz različnih mestnih četrti z mestnim avtobusom, potem bi izjavo še razumela. Če pa njegove izjave letijo tudi na okoliško prebivalstvo, ki enostavno NIMA avtobusnih povezav z mestom, pa je to zame samo pomenska vzporednica izjave, ki jo pripisujejo Marie Antoinette, češ naj pa reveži jedo potico, če nimajo kruha. Cinizem. Sprenevedanje. Seveda govorim o Kopru, o tudi 100-odstotnem povišanju cen mestnih parkirišč (1,5 do 2 evra na uro, npr. v Ljubljani na Prulah (center!) 0,80 evra na uro, ob sobotah in nedeljah pa zastonj!) in županovem namigu, naj se raje vozimo z javnim prevozom, tako bomo prihranili kakšen evro na račun parkirišč. Sama in mnogo znancev tudi iz drugih vasi bi se z največjim veseljem vozili v službo z avtobusom, vendar avtobusa nimamo. Na Plavje že ne pripelje noben avtobus(ek). Seveda imam še možnost vstopiti na Škofijah na linijski avtobus TS-KP-TS, a se ob tem pojavita dve zadregi. Prva: neurejena pot za pešce (razen nov priključek s pločnikom na Škofijah, sama pa nosim prtljago v službo in iz nje, tako da predstavlja klanec navzgor na poti domov hudo obremenitev). Druga: če se zapeljem z avtom do Škofij, moram tam plačati parkirišče. Marjetica namreč zelo zagnano pobira parkirnino, kjer koli se le da.
Gospe in gospodje v občinskem svetu, sprašujem Vas in ponujam v razpravo:
Ali nismo koprski podeželani zaposleni pretežno v Kopru? Ali smo mi drugorazredni občani, brez pravice do javnega prevoza? Ali je pošteno, da za v službo plačujemo draga parkirišča? Lahko si kupimo mesečni abonma, a si z njim ne rezerviramo prostora, če je parkirišče polno, moramo odpeljati na drugo in ga plačati. Da o stresnih situacijah iskanja in hitenja pred službo ne govorim.
Ali naši otroci nimajo pravice do obšolskih dejavnosti, kot so glasbena šola, lego robotika, razne športne in kulturne dejavnosti, ki se vse odvijajo v Kopru? Torej, tako bogata občina, kot je Koper, svojo podeželsko mladež zanemarja, odteguje ji razvojne možnosti. Razmišljanje, da občina pač opravi svojo dolžnost v skrbi za izobraževanje že s finančnim podpiranjem vrtcev in osnovnih šol, je zelo birokratsko. Zahteve današnjega časa so drugačne kot pred sedemdesetimi leti. Če je občini res mar za svoje občane, odrasle in mlade, mora omogočiti prisotnost pri raznih sprostilnih, kulturnih, športnih in izobraževalnih dogodkih vsem. In občini bi moralo biti mar za nas vse, saj jo vsi plačujemo po enakih kriterijih in smisel njenega obstoja je, da služi vsem svojim občanom.
Ali naši otroci nimajo pravice se osamosvojiti, odrasti in iti v Koper sami z javnim prevozom, ne pa da še srednješolce prevažajo v šolo in iz nje ter na razne dejavnosti starši? Ali si podeželski starši ne zaslužijo potrebnega počitka, ali morajo biti stalni taksisti svojim otrokom?
Ali ne vidite razvoja občine v tem, da bi mladi ostajali v svojem kraju, svoji občini, zanjo delali, se v njej dobro počutili, ker bi jim ta nudila zdravo življenje?
Ali si starejši ljudje na podeželju ne zaslužijo, da bi jih v Koper peljal avtobus? Da so samostojni in uredijo svoje opravke, ko jih morajo in ko lahko in da niso vedno odvisni od svojih otrok ali sosedov? Ali si starejši ne zaslužijo, da ohranjajo svoje dostojanstvo in da se udeležujejo raznih mestnih dejavnosti, da uspešneje in neodvisno od drugih preživljajo starost?
Ali še niste dojeli, kako pomemben je javni prevoz za razvoj podeželja in mesta? Mesto ne more brez podeželja in ne podeželje brez mesta. Samo taka povezava lahko ustvari uspešno bivalno okolje, gospodarsko in kulturno. Občina se rada ponaša z razvijanjem mehkega turizma, imamo res mnogo možnosti, npr. pešpoti in kolesarske poti po Kraškem robu, plezalni steni v Ospu in Črnem Kalu, Hrastovlje, Kubed, šavrinske vasi itn. Z javnim prevozom bi tudi te dejavnosti bolj oživele, kvalitetno zaznamovale MOK kot občino, ki skrbi za dobrobit svojih občanov v vseh starostnih obdobjih, skrbi za naravo, da se je ne onesnažuje in uničuje, skrbi za prihodnost.
In še: Mestno jedro Kopra mora postati prostor brez avtomobilov, saj je predragoceno in prelepo, da bi postalo središče trdnjave parkirišč.
Občinska politika, ki zanemarja javno mobilnost svojih občanov in gradi parkirišča namesto avtobusne mreže med mestom in podeželjem, zagotovo ni politika prihodnosti, temveč politika brezbrižnosti in okostenelosti.
Želim Vam pametnih odločitev in Vas lepo pozdravljam,
SONJA STARC, Plavje