Globalna katastrofa vse bliže, mi pa kupujemo Patrie ...
Vem, da smo se Natu zavezali k oblikovanju dveh bataljonskih bojnih skupin in da je nakup oklepnikov 8x8 temu namenjen. Ni toliko pomembno pri komu jih kupujemo. Toda ko slišim, berem in vidim, da ni dovolj denarja za celo vrsto drugih potreb naših ljudi, ki so bolj življenjske, takojšnje, neodložljive in celo usodne, mi postane napovedana potrošnja 700 milijonov evrov za omenjena bojna vozila napoved povsem zgrešene, nesmiselne in neodgovorne investicije, v totalnem nasprotju s pametjo in javnim interesom, oziroma dobesedno stran vržen denar. Kot prvo, te oklepnike ne bomo potrebovali mi doma, za obrambo, - se že ve proti komu?! Rusom? - ampak za sodelovanje naših vojakov na tako imenovanih “mirovniških” misijah severnoatlantskega zavezništva po svetu. Vemo in vidimo, koliko mirovništva to zavezništvo premore in izkazuje. Drugič, vse hitreje se bližamo globalni katastrofi in temu procesu prav s takimi nakupi prispevamo. Kot tretje, po tem denarju veliko prej in bolj kliče skrb za varnost naših otrok, starostnikov in sicer prebivalcev pred požari, poplavami, podori in drugimi ekstremnimi vremenskimi pojavi, ki sledijo podnebnim spremembam. Naj zveni demagoško kolikor hočemo, v duhu dileme: “topovi ali maslo”, toda prepričan sem, da te trditve deli tudi večina javnosti.
Še 89 sekund do konca sveta, civilizacije, človeštva, vsega, napovedujejo znanstveniki Bulletin Of Atomic Scientists, ki že 80 let skrbijo za Doomsday Clock - simbolno Uro Sodnega dne. Še lani so nam dajali 90 sekund.
Zanimiva je primerjava z letom 1991, ko smo se osamosvajali in je SFRJ pričela krvavo razpadati. Berlinski zid je že padel. Takrat je bilo človeštvo oddaljeno od sodne polnoči še celih 17 minut. Še pogled nazaj nam pokaže 120 sekund leta 1959, kar je bil do lani najslabši kazalec po koncu 2. svetovne vojne. Celo v letu kubanske krize, 1962, ko je 13 dni ves svet trepetal pred nevarnostjo neposrednega spopada ZDA in Sovjetske zveze, oziroma izbruha tretje svetovne vojne, je kazalo 420 sekund. In gospodje, ki vse to merijo, proučujejo, preverjajo, analizirajo, detektirajo in nam sporočajo, niso neki nagajivi in hudičevo šaljivi upokojenci, ki jim je v veselje strašenje javnosti. Že ustanovitelji te neprofitne organizacije nam povedo, za kaj gre: Albert Einstein, Robert Oppenheimer in ostali znanstveniki projekta Manhattan so zaznali nujo po taki znanstveni ustanovi, potem ko sta leta 1945 ameriški jedrski bombi zradirali Hirošimo in Nagasaki. Jemati bi morali torej skrajno resno, kar nam vsako leto povedo, a še vedno ni opaziti, da bi naši vodilni ljudje, slovenski, evropski in svetovni odločevalci, to počeli. Še vedno vztrajajo pri politikah, ki so privedle svet za dodatno sekundo bližje izumrtju. Grožnje jedrskega spopada globalnih razsežnosti niso več prikrite z odvračanjem, jedrski arzenali se nadgrajujejo in posodabljajo, množijo se države, ki bi se tudi rade dokopale do tega orožja, politične in gospodarske sile brezobzirno hlastajo po dobičku in drugih profitih, povsem slepe za dokaze o agoniji planeta in vzrokih, da podnebni krč ubija Zemljo. Ne zavedajo se, da vpliv podnebne krize na ekosistem povečuje tveganja novih svetovnih epidemij, da prihaja do zlorab tehnologije, še posebej umetne inteligence pri preoblikovanju tradicionalnih vojn. Skrajni čas je, svarijo skrbniki fatalne Ure, da se vprašamo ali je še možno zavrteti kazalce nazaj? Je! Toda nacionalni voditelji morajo takoj sesti skupaj in se soočiti z globalnimi tveganji, prisluhniti ugotovitvam in priporočilom znanstvenikov. Najbolj odgovorni za to so vladarji Združenih držav Amerike, Kitajske in Rusije. Njihove države imajo namreč že same, brez drugih, moč, da povsem uničijo planet. In Evropa, ne da bi navijala za nikogar, mora pri tem pomagati, pričeti z obračanjem kolesa prioritet pri trošenju javnega denarja k naložbam, ki bodo umirjale tok zgodovine in napredka, ne obratno. Zakaj ne bi bila pri tem Slovenija prva in najbolj vzorna?
AURELIO JURI, Koper