Davek na premoženjski dohodek in NE davek od premoženja
Davek od premoženje je zagotovo sporen s stališča ustavnih določil. Davek na premoženjski dohodek pa ima vzporednico s katastrskim dohodkom, ki ga poznamo že več kot 200 let. V Sloveniji imamo na milijone zemljiških parcel in vsaka ima svojega lastnika in vsaki še najmanjši parceli je določen katastrski dohodek. Katastrski dohodek ni realen dohodek, temveč je potencialen dohodek ali oportunitetni dohodek, to je dohodek, ki ga imamo možnost pridobiti z obdelovanjem zemlje. Davek na katastrski dohodek moramo plačati, če smo zemljo kupili ali podedovali, če jo obdelujemo ali ne.
Povsem enako bi danes Marija Terezija določila davek od premoženjskega dohodka vsem lastnikom nepremičnin. Na osnovi vrednosti nepremičnine in lokacije le-te v katastru nepremičnin bi vsako leto z odločbo določila potencialni premoženjski dohodek posamezne nepremičnine.
Polnoletni osebi bi bil določen davek po stopnji 50 odstotkov od skupnih letnih premoženjskih dohodkov nad 5000 evrov. Premoženjski dohodek mladoletnih bi se prišteval k njihovim staršem. Lastniki stanovanja ali hiše ali pa lastniki deležev več stanovanjskih enot, ki skupaj ne presegajo 5000 evrov letnega premoženjskega dohodka, ne bi plačali davka. Lastniku stanovanja 75 kvadratnih metrov, vredno 300.000 evrov, v centru Ljubljane, bi določili letni premoženjski dohodek v višini 8000 evrov, enakemu stanovanju v Mariboru 6000 evrov, v Lendavi pa 5000 evrov. Ljubljančan bi plačal 50-odstotni davek od 3000 evrov, Mariborčan 50-odstotnega od 1000 evrov, Lendavčan pa nič. Temu davku bi se Ljubljančan in Mariborčan izognila, če bi prepustila delež lastništva drugi polnoletni osebi. Velika večina polnoletnih posameznikov, ki ima le eno hišo ali stanovanje, ne bi plačala nobenega davka. Vsi tisti, ki imajo veliko nepremičnin, dragih vil in stanovanj na elitnih lokacijah, bi plačevali davek od premoženjskega dohodka.
Vzemimo primer, da ima nekdo poleg svojega stanovanja, kjer prebiva in je že izkoristil 5000 evrov olajšave, dodatno še prazno stanovanje v Ljubljani, kateremu je določen letni premoženjski dohodek 8000 evrov. Plačal bi davek po 50-odstotni stopnji, to je 4000 evrov letno ne glede ali stanovanja oddaja v najem ali ne. Če bi stanovanje uradno oddal za letno najemnino 8000 evrov ali 10.000 ali 12.000 evrov, bi mu pripadalo znižanje obveznosti za plačilo 25 odstotkov davka od najemnine. Njegova skupna obdavčitev bi bila še vedno 4000 evrov letno, a neto letni zaslužek bi bil v prvem primeru 4000 evrov oziroma 6000 v drugem in 8000 evrov v tretjem primeru. Če bi to stanovanje lastnik ne oddajal v najem, bi moral za prazno stanovanje plačati 4000 evrov davka, lahko pa še dodaten davek na prazno stanovanje. Za oddajanje na črno bi ga lahko doletela dodatno še izjemno visoka kazen in ostal bi brez znižanja obdavčitve za davek od najemnine.
Denar od davkov na premoženjski dohodek bi se moral namensko zbirati za gradnjo stanovanj v lasti posebnega državnega sklada, ki bi moral zagotavljati stanovanja za mlade družine, ki ne zmorejo tržnih najemnin.
Posebej priporočam, da bi se celokupni premoženjski dohodek posameznika po odbitku 5000 evrov olajšave prištel k dohodkom letne napovedi dohodnine. Tako bi upokojenci, ki živijo sami v velikem stanovanju, posamezniki z nizkimi dohodki ali pokojninami, a večjimi premoženjskimi dohodki, bili podvrženi obdavčitvi po nižji dohodninski davčni stopnji; tisti z visokimi letnimi dohodki pa bi bili v vsakem primeru obdavčeni po stopnji 50 odstotkov iz dohodninske lestvice.
Kasneje bi morali po enakem sistemu obdavčiti potencialni premoženjski dohodek od vikendov v tujini, saj je država še veliko bolj upravičena do obdavčitve tistih, ki so odnesli kapital v tujino in tam plačujejo mnoge storitve. Na koncu pa še obdavčitev potencialnega dohodka od dragih premičnin kot so letala, jahte, dragi avtomobili in dragocene zbirke.
Mag. Boris Nemec, Šempeter pri Gorici