Bravo, Tanja…. toda?!
Po dveh letih kontinuiranega negodovanja nad načinom vodenja in uveljavljanja slovenske zunanje politike si slovenska zunanja ministrica zasluži pohvalo. Ostajam sicer kritičen, celo zgrožen, nad tem, da se tudi mi, kot vsa Evropska unija, poslužujemo dvojnih standardov do vojn, s katerimi se ukvarjamo, da ne premoremo ene poti v Moskvo in ene same bolj mirovniško usmerjene alternative sankcijam in nenehnemu oboroževanju Ukrajine. Slednje vojno in agonijo vojskujočih si strani in civilnega prebivalstva na bojiščih samo podaljšujejo in na nitki držijo usodo evropskega in svetovnega miru. Vendar si je Fajonova v šestih mesecih privoščila kar dve poti v Izrael in Palestino, v več kot dveh letih niti ene v Moskvo. Šla je samo v Kijev. Take politike, take dvoličnosti, ne sprejemam!
Si pa Tanja Fajon zasluži zagotovo pohvalo za napor, ki ga vlaga pri iskanju poti k miru na Bližnjem Vzhodu. Zlasti potem, ko je Slovenija postala začasna članica Varnostnega sveta OZN, je Fajonova okrepila svoje aktivnosti. Rekel bi, da dobesedno gara. Vprašanje je le, ali se te misije loteva na pravi način? Odmislimo za trenutek zmešnjavo minulih dni z vladnim “priznanjem” Palestine. Na slovesnosti v Novi Gorici ob 20. obletnici našega vstopa v EU je premier Robert Golob rekel, da je vlada Palestino priznala. Nekaj ur prej pa, da bo postopek priznanja stekel šele 13. junija (akt o priznanju sprejme Državni zbor!) po volitvah za Evropski parlament, ker da “ne želi delati volilne kampanje svoje stranke na tragediji Palestincev”, s čimer je demantiral samo ministrico, ki je napovedovala razglasitev priznanja skupaj s Španijo, Irsko in Malto že 21. maja. Toda pustimo to in poglejmo ali Fajonovo garanje rojeva sadove. Za enkrat ji bolj slabo kaže, skoraj nič.
Izraelska vojska namreč, gluha na vse pozive, iskrene in sprenevedave (ZDA) in že kar v posmeh vsem dosedanjim resolucijam svetovne organizacije, nadaljuje z mulčenjem po Gazi. Število pobitih Palestincev in Palestink že presega 35.000, pa še 8.000 jih je pogrešanih, večinoma verjetno pod ruševinami. Od teh je 15.000 otrok in več kot 10.000 žensk. Ne pozabimo na ranjence, 80.000 in več, ter na sestradane od lakote, brez prave zdravstvene in humanitarne pomoči. Da bi Netanyahu odnehal, ne pomagajo niti pristanek Hamasa na najnovejši kompromisni predlog dogovora o osvoboditvi talcev in premirju, niti vse bolj množični protesti v samem Izraelu, študentski upori na ameriških, kanadskih, avstralskih in evropskih univerzah. Pomagala ni niti prva resna sankcija z Zahoda, kamor lahko umestimo Turčijo kot pomembno članico Nata, ki je prekinila trgovanje z Izraelom, niti zavedanje o potencialni, a ob zgodovinski podpori ZDA malo verjetni, usodi, ki sta doleteli Miloševića in Mladića. “Gremo do konca, do popolnega uničenja Hamasa, če bo treba se bomo borili tudi z nohti”, odgovarja izraelski premier. Turčija je lani v Izrael izvozila za 5,43 milijarde dolarjev blaga in storitev, kar ni malo, a vseeno ne dovolj, da bi Natanyahuja v tej njegovi obsedenosti s palestinskim gibanjem zaskrbelo. Bi pa ga zagotovo, če bi enako ravnala Evropska unija kot taka, ali vsaj dober del njenih članic, ker enotnega evropskega pristopa zavoljo Nemčije, Avstrije in tudi Francije ne gre pričakovati. Slovenija sicer podpira poziv Španije in Irske Evropski komisiji, naj se ponovno preuči sporazum o sodelovanju med Evropsko unijo in Izraelom, a ker od te moke - kot sem dejal - ne bo kruha, bi se morali sami podati k ukrepanju proti neukrotljivemu Netanyahuju. Tega nam članstvo v EU ne prepoveduje. Prekinitev trgovanja bi imela bolj kot ne simbolni pomen - Slovenija je namreč v letu 2023 v Izrael izvozila le za 75 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 203 milijone - bila bi pa signal še drugim članicam, kot so Španija, Irska, Belgija pa še kdo, da bi ravnali enako ali podobno. In trdno sem prepričan, da bi močno sporočilo prišlo tudi iz odpoklica naše veleposlanice iz Tel Aviva, iz znižanja diplomatskih odnosov (prekinitvi nisem naklonjen ) na raven odpravnika poslov.
Nekje sem prebral, da ima Izrael zaloge streliva, če odmislimo njegove jedrske konice, le za tri dni. Kar počne, zmore torej le zavoljo sprotnih dobav iz ZDA, Združenega Kraljestva, Nemčije, Italije ... Smo te dobavitelje kdaj prosili, če že ne od njih kar zahtevali, da bi dobave ustavili? Nismo! Torej ne govorimo, da je humanost v Gazi padla na izpitu, gospa ministrica, ker tudi sami sedimo med onimi, ki so za to krivi in se z vsakim dodatno pobitim Palestincem breme te odgovornosti samo povečuje.
AURELIO JURI, Koper