Zlata medalja ima primorski pečat
Ženska kategorija do 63 kilogramov v judu ostaja slovenska in je znova zlata. Tudi na olimpijskih igrah. Včeraj ji je Andreja Leški vtisnila primorski pečat. Koprčanka je četrti dan iger v Parizu poskrbela za prvo slovensko odličje, in to kar najžlahtnejše. Postavila je zlati primorski mejnik. Do športnega vrhunca je prišla v veličastnem slogu, potem ko je v dopoldanskem delu tekmovalnega sporeda samozavestno preskočila vse tri ovire.
Najboljše pa je Andreja Leški prihranila za polfinale, v katerem je premagala branilko naslova in utišala skoraj 8000 francoskih privržencev, ki so v en glas vzklikali ime svoje ljubljenke, ki je pred tremi leti v boju za olimpijsko zlato ugnala Tino Trstenjak. Clarisse Agbegnenou je nadvse trofejna judoistka, ki ima v svoji zakladnici tudi šest zlatih posamičnih medalj s svetovnih prvenstev. Dvakrat je v finalu premagala prav Andrejo Leški, ki je v petih medsebojnih dvobojih še ni ugnala. Do Pariza, kjer je na najpomembnejši tekmi prekinila niz petih zaporednih porazov.
Najboljše pa je Andreja Leški prihranila za polfinale, v katerem je premagala branilko naslova in utišala 8000 francoskih privržencev, ki so v en glas vzklikali ime svoje ljubljenke.
Ni se zadovoljila z doseženim. V finalu je z zmagovitim zasukom potrdila vlogo papirnate favoritinje. Kar nekaj jih je v Parizu povleklo krajšo in ostalo brez možnosti boja za odličje. Andreja pa je bila neustavljiva. Najboljša športnica Primorske v preteklem letu je izpustila prireditev, ki jo tukajšnji mediji pripravijo vsako leto tik pred božično novoletnimi prazniki. Prav tako se ni udeležila še nekaj slovesnosti, v katerih je po izboru panožne zveze in novinarjev krojila slovenski športni vrh.
V soju žarometov se je znašla mama, ki je v njenem imenu prevzemala priznanja. Andreja je medtem v domovini juda na Japonskem postavljala temelje za olimpijsko medaljo. Izkazali so se za trdne, tako kot družinske vezi, ki ji veliko pomenijo, zlasti v težkih obdobjih. Na poti do športne vrhunskosti jih ne manjka, pri čemer ne gre le za poraze, pač pa tudi poškodbe, ki jih je včasih treba premagati tudi z jekleno voljo. Andreji je nikoli ni zmanjkalo niti ob napornem treningu ter usklajevanju študija in športa, ki je olimpijska vrata judoistkam odprl na igrah 1992 v Barceloni, kjer je prvič zaplapolala slovenska zastava. Od Aten 2004 pa so se judoistke vselej vrnile z vsaj eno olimpijsko medaljo.
V Parizu se je nadaljevala žlahtna tradicija, za katero so doslej v prvi vrsti skrbele judoistke iz celjskega Sankakuja. Andreja si je že pred časom začrtala športno pot v Ljubljani, kjer tekmuje za JK Bežigrad, a ne pozablja svojih (klubskih) začetkov pri 15. maju iz Marezig in oseb, ob pomoči katerih je izoblikovala tudi življenjske vrednote, vedri duh in razgledanost.