Rim je bil v soboto znova slovenski
Slovenski odbojkarji nas vselej znova prijetno presenetijo. Tako je bilo tudi leta 2015, ko so osvojili prvo od štirih odličij na preteklih petih prvenstvih stare celine. Po logiki stvari torej brona, ki so ga v soboto priigrali ter še bolj prigarali Tine Urnaut in soborci, ne bi smeli jemati preveč čustveno. Navsezadnje so bili že trikrat srebrni na evropskem prvenstvu (EP), pri čemer pa je vedno ostalo nekaj grenkega priokusa ob izgubi zaključne tekme velikega tekmovanja, čeprav bi moral biti vsak reprezentančni preboj v finale ekipnega športa privilegij za Slovenijo.
Naposled je res zmagovalec samo eden, a v soboto, zadnji dan EP, sta se v očeh slovenskih privržencev, navzočih na prizorišču v Rimu kot tudi pred zasloni v domovini, zrcalili dve šampionski podobi. Poljaki so zasluženo osvojili zlato, navsezadnje so EP končali neporaženi. Slovenski odbojkarji so edinkrat zapustili igrišče sklonjenih glav v polfinalu proti kasnejšim prvakom.
Močna ekipa se gradi skozi čas in ne z danes na jutri. Podobne športne zakonitosti veljajo tudi za utrjevanje reprezentančnega kulta z moštvenim ciljem kot vodilom.
Še bolj je v perspektivi dvoboja za bron proti Francozom bolela izguba podajalca Gregorja Ropreta zaradi poškodbe. Slovenija si ne more privoščiti takšnega razkošja kot preostali polfinalisti, ki imajo praviloma po dve vrhunski rešitvi na vsakem igralnem položaju. Toliko bolj se je to pokazalo na letošnjem EP, kamor selektor Gheorghe Cretu sprva ni popeljal nominalno prvega podajalca Dejana Vinčića in poškodovanega korektorja Tončka Šterna. Ob sveže upokojenem Mitji Gaspariniju je vlogo najbolj izpostavljenega napadalnega aduta moral prevzeti sprejemalec po osnovni izobrazbi Rok Možič, ki je proti olimpijskim prvakom nakazal, da se za prihodnost slovenske odbojke ni bati.
V zadnjih letih oziroma po slehernem velikem tekmovanju se namreč sprašujemo, ali niso igralsko starejši oziroma zreli člani izbrane vrste dosegli svoj zenit, oziroma če je bil to zanje labodji spev. Letošnje EP je potrditev, da reprezentančnih pomladitev ne gre izpeljati samo zaradi lepšega. Postave, ki zmaguje, se ne menja. Dokler aktualni reprezentančni ustroj prinaša uspehe, ne gre posegati vanj. Močna ekipa se gradi skozi čas in ne z danes na jutri. Podobne športne zakonitosti veljajo tudi za utrjevanje reprezentančnega kulta z moštvenim ciljem kot vodilom.
Ekipnega duha nikakor ne moremo zapovedati, ustvarjajo ga ustrezni (kar)akterji, ki tvorijo enotno slačilnico, povezani z nesporno igralsko kakovostjo. Dokaz za to je, da so slovenski odbojkarji do četrtega odličja na zadnjih petih EP prišli s tretjim selektorjem, ki pa ga je seveda treba znati izbrati. Odbojkarska zveza Slovenije se je doslej le redko zmotila.