Prešernove nagrade, stare dileme
Letošnji kulturni praznik je z izbiro Prešernovih nagrajencev nehote razgalil tisto, kar v kulturnih politikah zaznavamo že dolgo: da se sodobne, hibridne in manj kanonizirane umetniške prakse obravnava kot izjemo, ne pa kot enakovreden del kulturnega ekosistema. Prešernovi nagradi za življenjsko delo Mateji Bučar in Saši Janezu Mächtigu nista samo priznanji dvema izjemnima opusoma, temveč tudi opomnik, kako redko država v resnici prepozna sodobni ples in industrijsko oblikovanje kot področji strateškega pomena.
Industrijsko oblikovanje je Prešernovo nagrado nazadnje prejelo leta 1962. Več kot šest desetletij tišine pove več kot statistika. Oblikovanje v Sloveniji razumemo kot obrt ali uporabno spremljavo, ne pa kot kulturno in družbeno silo. In enako velja za sodobni ples, ki je kljub mednarodnim uspehom sistemsko potisnjen na rob. Brez stabilne infrastrukture, brez dolgoročne vizije, pogosto tudi brez osnovnih pogojev za delo.
Vlada se je v tem mandatu temu odločila narediti konec in urediti področje sodobnega plesa. Dobili smo Javni zavod za sodobni ples, ki ga poleg države soustanavljata še celjska in novogoriška občina. In čisto pričakovano je tudi tu kmalu udarila slovenskost. Ne glede na to, da so oči športnih zanesenjakov uprte v Milano in Cortino, so se borci za kulturo že podali v boj in zagnali kolesje slovenskega nacionalnega športa - zbiranja podpisov za referendum.
Roko na srce, del vprašanj, ki jih postavljajo nasprotniki zavoda, je popolnoma legitimen. Kako bo zavod deloval v praksi? Kako stabilno je financiranje? Kdo bo imel dostop do produkcijskih pogojev. In predvsem, ali bo zavod res služil razvoju področja ali bo postal še ena institucija, ki sama sebi ustvarja smisel?
Vsako vlaganje v kulturo se prej ali slej obrestuje. Tudi če ne takoj in ne v merilih, ki so domača ekonomiji. To se je lepo pokazalo pri slovenskem filmu, ki je po letih podhranjenosti s povečano podporo doživel opazen preboj. Težko je verjeti, da bi bilo s sodobnim plesom bistveno drugače, če bi imel primerljive pogoje.
Ob tem pa ostaja realna nevarnost pretirane institucionalizacije. Kultura je majhen prostor in hitro se lahko zgodi, da stabilnost preraste v zaprtost, podporni mehanizmi pa v sistem “naši-vašizma”. Prešernov dan zato ni samo dan nagrad, temveč tudi priložnost za razmislek o zaupanju. Zaupanju v sodobne prakse, v stroko in v to, da se kulture ne da razvijati brez tveganja. Javni zavod za sodobni ples je lahko pomemben korak naprej. Ali pa zgolj še ena zgodba o tem, kako težko se pri nas sprijaznimo z dejstvom, da kultura potrebuje več kot dobre namene. •
