Pišimo o simboliki iztegnjene desnice

Medtem ko so njegovi kameradi obračunavali z antifašisti in tudi med naključne mimoidoče ter novinarje razposajeno delili psovke, udarce in brce, se je tržaški neofašist Almerigo Esposito potožil, da bodo novinarji “poročali o iztegnjenih desnicah, ne pa o simboliki tega dejanja”. Esposito ima morda celo prav, a ne na način, ki bi ga razveselil. Simbolika je res pomembna - še posebej takrat, ko iztegovanju desnice v fašistični pozdrav sledijo udarci v obraze someščanov.

Fašistični pozdrav je ena tistih skromnih kretenj, ki od človeka ne zahtevajo veliko: desno roko, nekaj mišic, odsotnost sramu in par sekund poguma, ki ga množica somišljenikov posodi posamezniku. No, in veliko tistega zgodovinskega neznanja, ki ga njegovi nosilci radi imenujejo ponos. Toda v Trstu ta gesta nikakor ni skromna, saj v sebi nosi simbolno sporočilo hrepenenja po času, zaznamovanem z raznarodovalnimi politikami, nasilnim poitalijančevanjem in nenazadnje s požigom Narodnega doma.

Fašistični pozdrav v tržaški ulici Paduina nikakor ni samo spomin na skrajno desničarskega aktivista Almeriga Grilza in niti ne samo bedasta poza za fotografije na družbenih omrežjih. Je javno sporočilo moči in grožnja - način, s katerim skupina skrajnežev sredi mesta drugim pokaže, da jih prešteva, opazuje in opozarja, kje naj bi jim bilo mesto. Manjšinam, tujcem, antifašistom, novinarjem, drugače mislečim in vsem, ki se znajdejo v njihovi bližini, sporoča: vemo, kdo ste, vemo, kje ste in vemo, kaj bomo storili z vami, ko bomo dovolj močni. No, pri slednjem ne gre vedno samo za simboliko. Letos so jo precej konkretno izrazili z nasiljem nad antifašisti, novinarji in naključnimi mimoidočimi.

V kraju, kjer je fašizem pokazal svoj najnasilnejši obraz, je takšno sporočilo še posebej zgovorno. Tam fašistična desnica ne zareže v prazen zrak, ampak v prostor, ki je svojo lekcijo iz fašizma že plačal. Plačali so jo Slovenci, Hrvati, delavci, socialisti, antifašisti, Judje … Vsi, ki niso sodili v podobo naroda po meri fašizma. V Trstu zato fašistični pozdrav nikoli ni samo poklon mrtvim ali neka tržaška (oziroma italijanska) notranjepolitična eksotika, temveč jasno protislovensko sporočilo, pa četudi novodobni fašisti iztegnejo desnico v spomin na nekoga z izrazito slovenskim priimkom.

Zato Espositu lahko mirno pritrdimo - da, pišimo o simboliki. Pišimo o tem, da fašistični pozdrav ni ponesrečena zgodovinska nostalgija, ampak aktualna grožnja demokratični družbi v mestu, kjer sobiva več narodov. Pišimo o tem, da roka, ki se dvigne nad mestom požganega Narodnega doma, ne pozdravlja mrtvih, ampak opozarja žive. Pišimo o tem, da se simbolika fašizma nikoli ne konča zgolj pri simbolih, če ji kot družba ne stopimo po robu. Pišimo zato, da bodo vsi vedeli, da se fašizmu ne umikamo, ampak mu nasprotujemo. •