Olimpijske igre so svet v malem
Vsake igre imajo svoje junake in antijunake, vsak dan prinese novo zgodbo. Med posebneži si je naslovnice spletnih medijev prislužil smučarski tekač Andrew Musgrave. Britanec je v Teseru osvojil vsega spoštovanja vredno šesto mesto, a v ospredju ni bila njegova uvrstitev, temveč to, da je v sončnem vremenu nastopil zgolj v prilagojeni spodnji majici brez rokavov, ker mu je bilo prevroče. Poraženec pa je bil nedvomno prvi favorit, ameriški umetnostni drsalec, pri 21 letih čudežni Ilja Malinin, čigar nastop je pritegnil tudi pozornost slovitega Novaka Djokovića. Je edini na svetu, ki mu je uspelo na tekmovanjih uspešno izvesti štiri skoke, četverni axel. V petek je Američan, sin ruskih emigrantov, ki so v ZDA prišli še v času Sovjetske zveze, in ki na zajtrk v olimpijski vasi pride v majici z risanim junakom Snoopyem, neslavno pogorel in zasedel šele osmo mesto. V prostem programu je dvakrat padel, šokiral dvorano in tudi sebe. “Očitno me je zdelal pritisk,” je dejal. Še en dokaz, kakšen psihološki pritisk tudi vrhunskim, do neke mere že genialnim športnikom, s sabo prinašajo olimpijske igre.
Tudi na olimpijskih prizoriščih se prepletajo emigrantske zgodbe. Nekaj dni sem bival na Južnem Tirolskem in delal na tekmovališčih na Tridentinskem, kot v slovenščini poimenujemo te dvojezične kraje. Na Tirolskem sem spal v hotelu z družinsko tradicijo iz leta 1523. Sicer gorski kraj je pravi mali muzej na prostem. Človek si lahko slikovito predstavlja, kako je teklo življenje v davnih časih, vsi so izjemno prijazni. Ko je beseda v trgovini ali gostilni nanesla besedo, sem presenečen ugotovil, da ne le, da vedo, kje je Slovenija, ampak jo celo poznajo. Potem pa trgovka pove, veste, moja mama je Madžarka, ki je, potem ko je spoznala očeta, ostala tu. Gospa v piceriji je vedela precej več o Sloveniji. “Kje ob meji živite, blizu Gorice ali Trsta?”, me je presenetila z vprašanje. “Na Krasu. Veste kje je?”, sem ji odgovoril. Prikimala je. Kako je lahko poznala take podrobnosti, se je kmalu razkrilo. “Veste, jaz sem Furlanka, sem me je pripeljala ljubezen in potem sem tu ostala. Se pa vračam v Furlanijo, tam imam še žive starše,” je povedala. Tudi drugod je bilo slišati podobne zgodbe.
V organizacijo iger, pretežno kot prostovoljci, so vpeti številni, ki nimajo italijanskih korenin. Pri parkiranju poleg vojakov pomagajo upokojeni pripadniki alpincev z značilnimi peresi na klobukih. Neko dopoldne sta promet okoli tekaškega stadiona usmerjala temnopolta lokalna policista, pa nista bila edina opažena. Tudi med vzdrževalci, ki jih vidimo v medijskem centru in na tekmovališčih je veliko število priseljencev iz drugih delov sveta, posebej iz Afrike. Da ne govorimo o prostovoljcih, nekatere je sem zaneslo celo iz tropske Brazilije, ki so zagotovo zaplesali v ritmu sambe kot njihov junak Lucas Pinheiro Braathen.
To je pač svet olimpijskih iger, ki naj bi združevale že tako močno razdeljeni svet. •