Med kaosom in občutkom stabilnosti
Dolga desetletja je veljalo skoraj samoumevno prepričanje, da svetovni red sloni na Združenih državah Amerike in vseh čudesih, ki jih te producirajo. Washington je bil politično, vojaško in gospodarsko središče sveta, zahodne demokracije pa so v Ameriki videle najpomembnejšega zaveznika in jamstvo mednarodne stabilnosti. Danes ta slika k sreči ni več tako samoumevna.
Svet spremlja ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki začenja vojne, ugrablja predsednike suverenih držav, grozi s carinami, zaostruje trgovinske spore, postavlja pod vprašaj tradicionalna zavezništva in z nepredvidljivimi izjavami pogosto povzroča več negotovosti kot zaupanja. Ameriška politika, ki je nekoč gradila podobo varuha svetovnega reda, vse pogosteje deluje kot osrednji katalizator vsesplošnega globalnega kaosa.
Prav v tem trenutku Kitajska spretno gradi drugačno podobo sveta. Na mednarodnih srečanjih govori o odprtosti, sodelovanju in gospodarskem povezovanju. Namesto letalonosilk ponuja investicije, namesto ultimativnih zahtev infrastrukturne projekte. Njena diplomacija temelji na jeziku pragmatizma, stabilnosti in dolgoročnih interesov.
To seveda ne pomeni, da je Kitajska postala nova moralna avtoriteta sveta. Ostajajo vprašanja človekovih pravic, nadzora nad družbo, položaja manjšin in vse bolj napetih odnosov s Tajvanom. Prav tajvansko vprašanje ostaja potencialno najnevarnejša geopolitična točka sodobnega sveta. Pa tudi Ujguri niso ravno v zavidljivi situaciji.
Toda paradoks našega časa je očiten. Medtem ko Kitajska ohranja podobo preudarnega igralca, ki svoje cilje dosega postopoma in predvsem skozi gospodarstvo, Združene države vse pogosteje delujejo impulzivno. Peking morda ni navidez svoboden svet, kakršnega poznamo v Evropi, vendar trenutno ustvarja vtis predvidljivosti. Washington, ki je bil desetletja sinonim za stabilnost, pa vse pogosteje vzbuja občutek, da se lahko smer njegove politike spremeni čez noč.
Morda je prav to največja sprememba 21. stoletja. V času, ko svet išče zanesljive partnerje, Kitajska ne pridobiva vpliva zgolj zaradi svoje gospodarske moči, temveč tudi zato, ker številnim državam ponuja nekaj, česar je v mednarodnih odnosih vse manj: občutek predvidljivosti.
In v svetu, ki ga pretresajo vojne, trgovinski spori in politični pretresi, je tudi to postalo dragocena valuta.
