Lepo je imeti pet otrok. Ali nobenega.
Danes je svetovni dan varnega splava. Ne morem verjeti, da se o tem pogovarjamo leta 2024. To je stavek, ki v pogovorih najpogosteje pospremi temo varnega in dostopnega splava, ki niti ponekod v Evropi še ni samoumeven. A v pogovorih, še pogosteje pa v spletnih komentarjih, se neredko oglasi kdo, ki pravi, da naj se kar sami pobrigajo za pravice na Poljskem, Madžarskem, Malti, Hrvaškem ali … v Italiji, kjer v nekaterih regijah že 80 odstotkov ginekologov uveljavlja pravico do ugovora vesti. Drži, solidarnost ni nekaj, kar bi po razpadu nekdanje skupne države, ko nam je bila domala zapovedana, ostalo vcepljeno za vedno. Za marsikoga je pravica do splava nekaj samoumevnega, ker je pri nas zapisana v ustavo.
5. člen Ustave Republike Slovenije določa: “Odločanje o rojstvih otrok je svobodno.” Pri čemer: “Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.” Ta člen je bil še zadnji, o katerem so v takratnem parlamentu pred več kot tridesetimi leti živahno razpravljali. Na koncu je obveljala “avtentična pravna razlaga ustavne komisije”, da 55. člen vključuje tudi pravico do splava.
Še moramo kot lajna ponavljati, da se lahko nekdo odloči za deset otrok ali za nobenega. In oboje je enako prav. Dokler drugemu ne vsiljuje svojega modela sreče v tostranstvu.
33 let kasneje je minulo nedeljo v Kopru potekal tako imenovani pohod za življenje, ki je v imenu dogme, da je zarodek že ob spočetju otrok, torej človek, torej bitje, ki ga je treba ščititi kakor vse druge ljudi, zbral več nedvomno dobromislečih, tudi družine. Tudi krasne velike družine. In nedvomno imajo prav, da verjamejo, kar želijo, in da po svojih močeh živijo in delujejo v skladu s svojimi prepričanji.
Za potrebe verodostojnosti v tem delu komentar prehaja v prvo osebo ednine: poznam družine s petimi in več otroki, ki so se najbrž udeležile shoda, a ne verjamem, da bi želele komurkoli kaj vzeti. Ne verjamem, da bi, denimo, žrtvovale hčerko, če bi bilo njeno življenje zaradi nosečnosti ogroženo. A imajo pravico, da spodbujajo in ščitijo, kar želijo. Nihče pa nima pravice drugemu prepovedovati, da s svojim telesom počne, kar želi.
Moje telo, moj glas, moja odločitev.
Vseevropska kampanja za varen in dostopen splav zato želi zaščititi ženske, ki ponekod zaradi neprimerne zakonodaje umirajo. Ni oglaševalska kampanja za splav. A varen in dostopen splav mora (p)ostati možnost za vse ženske. Povsod.
Splav ni lahka odločitev. Razlogi so različni. In da, še kako moramo leta 2024 kot lajna ponavljati, da se lahko nekdo odloči za deset otrok ali za nobenega. In oboje je enako prav. Dokler drugemu ne vsiljuje svojega modela sreče v tostranstvu.