Kruha, iger ... in raket
Na prelomu leta mediji skoraj ritualno udrihamo po vsem, kar od daleč diši po pirotehničnih sredstvih. Praznične strani zapolnimo z opozorili o škodljivosti pirotehnike, povzemamo stališča okoljevarstvenih društev, društev za zaščito živali in zdravnikov, objavljamo fotografije poškodovanih udov, prstov, ki so odleteli, in opeklin. Argumenti so znani, dokazi nazorni, apel čustven. In vendar vsako leto znova ugotavljamo, da nič od tega zares ne zaleže.
Res je, da je pokanja nekoliko manj kot pred desetletjem. A glasni poki petard se še vedno razlegajo po trgih in ulicah, poškodbe se ponavljajo, veterinarji opozarjajo na pobegle in poginule živali, občine pa leto pogosto zaključijo z barvnimi spektakli na nebu. Navkljub vsemu nasprotovanju so petarde še vedno na voljo - celo s poštno dostavo na domači naslov. Sporočilo je jasno: pirotehnike se sramujemo, vendar jo toleriramo.
Večina slovenskih občin se je v zadnjih letih, po zgledu številnih evropskih mest, ognjemetom odpovedala. A izjeme ostajajo. Mestna občina Ljubljana bo ob polnoči na silvestrovo, če bo vreme dopuščalo, nebo nad mestom znova razsvetlila z gradu. V primeru megle, povečane oblačnosti ali močnega vetra bo ognjemet le zvočni, z nizko letečimi raketami. V Ljubljani so očitno tako navezani na pirotehnični šov, da raje poslušajo rakete iz zvočnikov, kot da bi trpeli mučno tišino! V Portorožu bodo ognjemet prihranili za 1. januar, kot veleva tradicija, in s tem poskrbeli tudi za dodano turistično privlačnost, tudi potem, ko se zaključi glavni del praznikov. Razumljivo. Ognjemet je atrakcija, preverjen magnet za obiskovalce in fotogeničen simbol praznovanja. Kot da bi še vedno verjeli v koncept “kruha in iger” - malo spektakla za zabavo množic, medtem ko so resnejša vprašanja, kot sta hrup in onesnaženje, potisnjena ob stran.
Prav tu se skriva protislovje. Medtem ko z eno roko svarimo pred škodljivimi vplivi pirotehnike, z drugo vztrajamo pri raketnih predstavah, ki vse to povzročajo. Pogosto se sklicujemo na velika svetovna mesta, kot so Pariz, London ali New York, kjer so novoletni ognjemeti še vedno ikonični. A spregledamo, da mnoga druga mesta iščejo alternative: svetlobne instalacije, laserske projekcije, tihe dronske predstave.
Morda težava ni v pirotehniki sami, temveč v naši nezmožnosti, da bi se kot družba zares odločili. Če verjamemo v argumente, ki jih vsako leto ponavljamo, potem bi jih morali vzeti resno tudi takrat, ko gre za “naše” ognjemete in “naše” tradicije. Novo leto bi lahko praznovali drugače - tišje in predvsem s skrbjo za živali, starejše ter, nenazadnje, tudi za naša ušesa. Vprašanje je le, ali smo se pripravljeni odpovedati spektaklu v zameno za doslednost, ali pa bomo še naprej iskali udobje v “kruhu in igrah”. •
