Ko so zraven kokoši in mukajo krave

Veliko je govora o tem, koliko je še izvornega olimpijskega duha. Svet se je v 130 letih (ja, toliko je že mimo od prvih iger moderne dobe leta 1896 v Atenah) spremenil od temeljev, šel skozi dve svetovni vojni in še skozi marsikateri drug pretres. Iger ni bilo leta 1916, sredi prve svetovne vojne, ko bi morale biti v Berlinu, kjer so bile 20 let pozneje tudi zadnje pred drugo svetovno vojno. Do naslednjih, leta 1948 v St. Moritzu in Londonu, je minilo 12 let. Vmes so bili gostitelji določeni. 1940 zimske Saporo, poletne najprej Tokio in nato Helsinki, 1944 zimske Cortina d'Ampezzo, letne London -, a je bila vojna vihra iz leta v leto hujša in po vrsti so jih odpovedali.

Tisti, ki so kot športniki nastopali na igrah v Lillehammerju 1994, ki se jih v Sloveniji tako radi spominjamo, pravijo, da bi moral ta norveški kraj biti stalni gostitelj igre. Spominjajo se jih po izjemnem mrazu - približno -30 stopinj Celzija -, po pristnosti, preprostosti in številnih gledalcih.

Na videz se zdi, da so nekaj staromodnosti igre le ohranile. Še vedno, čeprav v vse bolj omejeni obliki, na njih nastopajo tudi eksotični športniki, tekmovalci na progah so kar neprepoznavni v dresih, saj niso okrašeni s pokrovitelji kot božično drevesce. A v ozadju se vseeno sklepajo veliki posli in se pretaka ogromno denarja.

Vsaj za del teh OI pa lahko mirno zapišem, da so ohranili nekaj pristnega. Prvič, del tekmovališč ni v mestih ali mondenih središčih, kar še posebej velja za kraje v dolini Fiemme. Ti res živijo od turizma, smučišč, pa tudi od kmetijstva, kajti v hlevih še vedno mukajo krave. Smučarski teki so v kraju Tesero, kjer je tudi nekaj industrije, predvsem lesno predelovalnih obratov, ki se te dni otepajo z mnogimi, ki bi radi parkirali na njihovih dvoriščih.

Ob vhodu za akreditirane osebe nas vsak dan pozdravijo kokoši in gosi, 100 metrov od avtobusnega postajališča pa je slišati mukanje krav. Če se ob reki, ki gre vštric s tekaško progo in državno cesto sprehodiš peš, lahko zavohaš (polit) hlevski gnoj. Tako je, ko igre umestiš v mestece, ki že desetletja živi v svojem utečenem vsakdanu.

V Milanu in mondeni Cortini d'Ampezzo tovrstne domačnosti ni. Se pa tudi v italijanski gospodarski metropoli lahko zgodi, da olimpijce srečaš med vožnjo na podzemni železnici. In to zvezdnike. Na tak način se je kanadska hokejska reprezentanca, ki cilja na olimpijski naslov, na veselje sopotnikov, odločila skočiti na tekmo v hitrostnem drsanju na kratkih progah. Na zeleni liniji metroja so se tako s smrtniki pomešali hokejisti z milijoni dolarjev na osebnih računih iz ameriške poklicne lige NHL.

Kar je danes presenečenje, je bilo nekoč nekaj povsem normalnega. Na igre se je potovalo z vlaki in avtobusi, do tekmovališč so tekmovalci šli tudi peš. Danes pa .... •