Kdo se boji Zale Klopčič?
Komentarji
07. 01. 2025, 19.05
, posodobljeno: 07. 01. 2025, 19.17
Nekateri so v novo leto vstopili z ognjemetom in šampanjcem, vlada pa s predlogom novega medijskega zakona. Tistega zakona, ki ga je vlada v javno obravnavo poslala več kot leto dni nazaj. V teh dneh je prav ta zakon dvignil veliko prahu, predvsem po zaslugi vplivnice Zale Klopčič, ki jo lahko - glede na njeno članstvo v stranki - okličemo za spletni satelit SDS. Klopčič sicer s svojimi objavami nase opozarja že dobri dve leti, predvsem pa učinkovito poganja SDS-ov propagandni stroj in konservativne ideje širi med mladimi. Tokrat je žebljiček nastavila medijskemu zakonu in zagnala spletno peticijo, s katero mu nasprotuje. V nekaj dneh ji je uspelo zbrati prek 11.000 podpisov. Na račun česa? Popolnih laži, pravijo na ministrstvu. Svoje nasprotovanje je Klopčič osnovala na predpostavki, da se bodo morali v razvid medijev vpisati tudi vplivneži. Zakonu v bran je kasneje stopila partnerka predsednika vlade, nekdanja vplivnica Tina Gaber, kar je v javnosti vzbudilo vprašanja, če sta Tina Gaber in Zala Klopčič medija.
Zala Klopčič je medij toliko, kot je medij Tina Gaber. Tudi za vplivnici ju težko okličemo. Obe sta namreč kontaminirani s politično agendo neke stranke. Zakon je sicer pri definiciji vplivneža preobširen, a obenem ustvarjalcem spletnih vsebin postavlja določene omejitve. A tukaj ni govora o influencerjih, ki prodajajo pajkice in dvigujejo uteži, ampak o ljudeh, ki namerno širijo lažne novice. Influencer je nekdo, ki vsebine ustvarja z namenom ekonomske koristi, vendar so se v zadnjem obdobju pojavili nekateri posamezniki - šolski primer tega je Zala Klopčič -, ki to počne zgolj z namenom nacionalističnih političnih ideologij.
Zala Klopčič je medij toliko, kot je medij Tina Gaber. Obe sta namreč kontaminirani s politično agendo neke stranke.
Koncentracija “fake newsa” na družbenih omrežjih je brutalna in lažne novice se širijo z bliskovito hitrostjo, mimo vsakršnih novinarskih standardov. Tako kot se je to zgodilo v primeru Zale Klopčič, ki je obširnost definicije izvrstno izkoristila v svoj prid. V takih manipulacijah je SDS-ov propagandni stroj vselej izvrsten. Če česa temu zakonu ne gre očitati, je to težnja po popolnem izbrisu širjenja takih lažnih novic. Dejstvo pa je, da se vselej lahko pojavi nek politično motivirani inšpektor, ki ravna po svoje. Ne glede na to, kdo je v vladi.
A dejansko je del o “influencerjih” v tem zakonu sekundarnega pomena. Z razvidom medijev želi zagotoviti preglednost delovanja, upravljanja, lastništva in financiranja medijev. Dober zakon je tisti, ki ga je mogoče učinkovito izvajati in nadzorovati. Zdi se, da je prav na svojih ključnih točkah preohlapen. Obstaja namreč bojazen, da bo politiki še bolj odprl vrata v financiranje in s tem nadzor medijev. Roka roko umije, pravijo. A v resnih in profesionalnih medijskih hišah ta pregovor ne sme piti vode.