Jim bodo oči odprle redukcije?
Kar je v četrtek pozno popoldne padlo z neba - trije litri na kvadratni meter ob morju in deset litrov okrog Kubeda - nam je le znova umazalo avtomobile, presušenega vodnega vira reke Rižane ni moglo napolniti. Spodbudne niso niti najnovejše napovedi vremenoslovcev, da v prihodnjih dveh tednih še ne bo omembe vrednih padavin. Nam bodo v Istri, kjer nas je z obiskovalci vred več kot 120.000, čez kakšen teden uvedli redukcije?
Po letu 2000 smo jim bili večkrat blizu, najbliže leta 2003, ki je bilo podobno letošnjemu. Aprila smo še imeli nekaj padavin, maja in junija je že bilo zelo sušno, pritisnile so tudi visoke temperature; pred 19 leti v prvi polovici junija, letos v drugi, toda povprečna junijska temperatura je na portoroškem letališču tudi letos presegla 24 stopinj Celzija, v dolgoletnem povprečju je bila skoraj štiri stopinje nižja. Podoben razkorak smo imeli tudi avgusta 2003, ko je povprečna temperatura znašala 26,1 stopinje, in tudi julij ni bil bistveno drugačen.
Na udaru bodo zlasti starejše cevi, do naših pip bo priteklo še manj vode in potrebno jo bo prekuhavati. Moramo res doživeti to kalvarijo, da pristojni v državi spoznajo, da Istra potrebuje dodatno vodo?
Redukcijam smo se, k sreči, ognili. Rešili so nas Hrvati, ki so nam prodali več vode, zdaj pa tega od njih ne moremo pričakovati, več je ne moremo kupiti niti od Kraškega vodovoda.
Redukcije smo nazadnje imeli leta 1987, ko nas je bilo v Istri manj in je bil tempo življenja počasnejši. Nekajurno čakanje na vodo v pipah v letih, ko smo vozili glede na (ne)parne številke registrskih tablic in smo bili po banane, kavo, prašek in otroške plenice primorani v trgovine čez mejo, je bilo manj moteče kot bo leta 2022, ko kupujemo in plačujemo položnice prek pametnega telefona. Brez vode bomo tri dni zapored (dva dneva štiri ure čez dan, tretjega osem ur ponoči), v času kosila, ko pridemo s kopanja ali ko bi zavrteli pralni stroj, še bolj težavne pa utegnejo biti posledice izmeničnega zapiranja in odpiranja cevovodov. Bodo na razgibanih istrskih tleh zdržali takšen eksperiment?
Ko po njih teče voda, teče s hitrostjo 300 ali 400 litrov na sekundo. To pomeni silen pritisk, sami si doma v tem času natočimo kvečjemu pol kozarca vode, toda takšnega pritiska so cevi vajene. Ko ga bodo začeli spreminjati in bodo vmes suhe, lahko pričakujemo, da bodo pokale bolj kot običajno (poleti poškodbam pripomorejo pregreta tla in spreminjanje količin ter režimov vode). Na udaru bodo zlasti starejše cevi, do naših pip bo priteklo še manj vode in treba jo bo prekuhavati. Moramo res doživeti to kalvarijo, da pristojni v državi spoznajo, da Istra potrebuje dodatno vodo?