Jeza in strah ne smeta prerasti v sovraštvo

Minula sobota je bila dan, ko je država odpovedala. Dan, ko so odpovedale državne institucije. Ceno za to je plačal 48-letni moški, ki je pred znanim nočnim lokalom na Dolenjskem prihitel, da bi zaščitil svojega otroka. Cena zatajitve ustanov je bila neizmerljivo visoka. Plačal jo je z življenjem.

Povsem očitno je, da nekdo ni opravil svojega dela, kot bi moral. Sobotni incident je bil zgolj vprašanje časa, saj so bila opozorila mnoga - predvsem s strani lokalnih skupnosti. Nasilje se je stopnjevalo. Oblasti niso ukrepale ali pa storile zelo malo. Skratka, v Sloveniji smo bili priča epskemu polomu, ki je najgloblje ranil družino preminulega. Tragedija je do dna stresla tudi politični vrh. Obljubljajo se drakonski varnostni ukrepi, odstopi in spremembe. Svoje položaje sta že zapustila ministrica za pravosodje Andreja Katič in minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar.

Nemara pa je na tej točki bolj kot iskanje krivcev za nazaj ključno vprašanje: kako naprej? V luči incidenta je povsem upravičena odločitev slovenskega premierja Roberta Goloba, ki je - žal šele po tem, ko je bila nepopravljiva škoda že storjena - napovedal zaostritev zakonodaje, okrepljeno kaznovalno politiko in večjo navzočnost ter pooblastila policije, tožilstva in sodstva. Toda zgolj nova varnostna politika ne bo dovolj. Tragični primer je pokazal, da integracija dolenjske romske skupnosti v slovensko družbo, za razliko od prekmurske, še zdaleč ni bila uspešna. Kot opozarja varuh človekovih pravic, bi moral biti dogodek alarm za nujno in temeljito prenovo pristopa do romske problematike. Socialni pristop ima v tem primeru še večjo težo kot varnostni, vendar se mora začeti že pri vzgoji šolskih in predšolskih otrok. V primeru 21-letnega osumljenca, ponavljajočega prestopnika, je za prevzgojo že prepozno.

Naloga politike mora biti tudi, da ne podleže predvolilni želji po ustvarjanju moralne in medijske panike, ki bi spodbujala nasilje. Jeza in strah ne smeta prerasti v sovraštvo. Državljanom mora zagotoviti varnost, romsko skupnost pa zaščititi pred morebitnimi obračuni in maščevalnimi pohodi ter preprečiti nadaljnje potiskanje njenih članov ob družbeni rob. Represivne metode lahko vodijo v še večjo izolacijo in getoizacijo skupine, praksa pa kaže, da prekomerna represija pogosto povzroči porast kaznivih dejanj. To pa nikakor ne pomeni, da je treba zločin obravnavati z mehko roko ali ga tolerirati – za takšna dejanja v družbi ni prostora. Pred zakonom ni pomembno, ali je storilec Rom, Slovenec, Srb ali Šved. Kot osumljeni kriminalec ne sme biti deležen nobene posebne obravnave, tudi če pripada manjšinski skupnosti.