Fotopub in trgovci z nesrečo

Ka Adam u tistu jabku je zagrizu; je prvi bot pogljedal Evo od blizu; opazu, da pred sabu jema babu; jo zgrabu an je na Boga pozabu. An poglej, sej tudi ti si to na svjetu; samo zato, ka tojmu je očetu; en ljep večjer, ka sta bla sama; “ja” tiho tiho rekla toja mama. Tako v pesmi Ja poje Iztok Mlakar, ki mu je pred dnevi v Kopru stoje ploskal cel Prešernov trg. Pesem je duhovita, nalezljiva in ja, tudi šovinistična. Namenoma, ker je satira. Ker se norčuje iz moškega pogleda na svet, v katerem je ženska predvsem objekt poželenja, njena vloga pa skrčena na tisti “ja”.

Toda satira deluje samo takrat, ko vemo, da je satira. Ko šovinizem zapusti oder, postane nasilje. Zato je začetek sojenja v zadevi Fotopub tako pomemben - ker bodo očitki, ki so zadnja štiri leta pljuskali po raznih strankarskih medijih in družbenih omrežjih, končno dobili prostor, ki jim pripada. Sodno dvorano.

Štiri leta je torej trajalo, da je zadeva prišla do predobravnavnega naroka. Štiri leta so žrtve čakale, da se bodo organi pregona in sodstvo premaknili iz prve prestave. A nekateri niso čakali - že po prvih objavah so vedeli, kdo je kriv. Za njih niso bile pomembne osebe, ki so spregovorile. Pomembna je bila fotografija z ministrico, pomembna je bila stranka in pomembno je bilo dokazati, da je Fotopub dokaz “degeneriranosti levice, kulturne elite, progresivcev, nevladnikov” in vsega, kar v posameznem tednu sovraži desni internet. Žrtve so v tistem trenutku postale statisti, njihova nesreča pa gorivo. Nič ni bolj ogabnega od človeka, ki iz tuje nesreče dela politični marketing.

Ko se je izkazalo, da so bile povezave precej bolj zapletene in da je bil krog okoli Dušana Smodeja bližje drugim ... desnim kulturnim in političnim omrežjem, se ni nič spremenilo. Zakaj, se sprašujete? Ker cilj nikoli nista bili pravica ali resnica. Cilj je bil politični (iz)plen. Nesreča domnevnih žrtev je za marsikoga postala politični rekvizit. Odvratno, skratka.

No, ne glede na sodni epilog, bi morali iz afere Fotopub odnesti še eno lekcijo. Spolno nasilje ni leva ali desna tema. Je vprašanje dostojanstva, varnosti in moči. Pa še to - ko govorimo o spolnem nasilju, prepogosto govorimo samo o ženskah. Večina žrtev je res žensk. Toda niso vse. Med žrtvami spolnih zlorab so tudi moški. Njihove zgodbe prepogosto ostanejo preslišane, ker se ne prilegajo predstavam o tem, kakšen naj bi bil “pravi moški”. Tudi zato raje molčijo. No, molčal je tudi sam Smodej, ki za predobravnavni narok ni zbral dovolj “pirhov”, da bi sedel pred sodnika.

Kakorkoli, če naj bo iz te zgodbe kakšna korist, potem naj bo vsaj ta: da bomo manj poslušali politične trgovce s človeško nesrečo in bolj ljudi, ki so jo doživeli. Vse drugo je samo hrup. •