Za otroke gre!

Najprej razčistimo naslednje: ko govorimo o spolnih zlorabah v Cerkvi, ne govorimo o veri. Govorimo o moči cerkvenih dostojanstvenikov in o sistemu, ki je stoletja pilil retoriko kesanja, obenem pa tudi mehanizme prikrivanja. O moči ene najbogatejših institucij, ki zna iz treh stavkov v latinščini napisati moralni imperativ za ves svet, v lastnih vrstah pa hinavsko okleva z jasnim “pedofilija je zavržna”. Še kar poslušamo natolcevanja o “pohujšanju”, “nečistovanju” in “moralnem zdrsu”. Fantje, gre za zločin.

Zločin, ki v očeh Cerkve to ni. Kanonsko pravo še danes deluje kot vzporedni pravni univerzum. V njem spolne zlorabe niso zares poimenovane z besedami, ki bi ustrezale teži dejanj. So “delikti zoper šesto zapoved”. Kot bi šlo za prehitro vožnjo v coni 30, ne pa za sistematično uničevanje življenj. In ko pride do razkritij, se pogosto zgodi tista zlajnana zgodba - ne obsodba, temveč premestitev. Župnik gre iz Bohinja v Vipavo, iz Vipave drugam. Kot slab učitelj, ki ga šola tiho prerazporedi. Samo da tu cena ni slabše znanje italijanščine, temveč doživljenjska travma.

Žrtve se medtem demonizira. Sprašuje se jih, kako so “izzivale”, zakaj niso prej spregovorile, komu so povedale in zakaj ne še komu drugemu. Kot da je dokazno breme na otroku, ne na odraslem moškem v talarju. Molk skupnosti pa je skoraj liturgičen. Vsi vse vedo, nihče ničesar ne ve. Dokler ne pride knjiga.

A bodimo pošteni. Problem ni le kanonsko pravo. Tudi civilno zna spektakularno odpovedati. Primer Dušan Smodej in “afera” Fotopub kažeta, da lahko tudi zunaj cerkvenih zidov zgodbe o omamljanju, nasilju in spolnih zlorabah več let čakajo na procesni minimum. Na vročitev obtožnice. Obtoženi na družbenih omrežjih veselo objavlja utrinke s potovanj, žrtve pa doma gledajo, kako sistem počasi, počasi melje. Ali pa sploh ne melje.

Ob tem pa se vsaka takšna zgodba - sploh v predvolilnem času - spremeni v politično joto. Namesto da bi govorili o odgovornosti storilcev in brezpogojni zaščiti žrtev, v Sloveniji lepimo etikete, širimo asociacije in diskreditiramo ljudi brez trdnih dokazov. Zlorabo zlorabljamo za politične obračune. Sramota.

Živimo tudi v času, ko je zgražanje postalo valuta. Ko se nad tovrstnimi dogodki zgražamo selektivno. Odvisno od tega, kdo je storilec. Če je “naš”, čakamo pravnomočnost, če je pa “njihov”, zadošča že govorica telesa. Vzemimo se vendarle v roke in si priznajmo, da je stališče zares lahko samo eno. Ničelna toleranca, povsod. V zakristiji, v ateljeju, na koncertu, v šoli, doma. Če si Cerkev drzne govoriti o absolutni resnici, naj jo začne že enkrat živeti. In če je država pravna, naj to dokaže, ko je treba zaščititi tiste, ki nimajo ne moči ne prižnice.

Vse drugo je le še en skrbno položen košček v mozaiku - ja, mozaiku - molka. •