Anonimni zaveznik
Janez Janša je znova naredil tisto, kar najbolje zna. Iz volilnega poraza je iztisnil oblast, iz razdrobljenega parlamenta sestavil udobno večino ter iz slabosti političnih nasprotnikov ustvaril varovalo pred morebitnim političnim izsiljevanjem s strani tistih, ki si z njim delijo oblast. To je odraz njegove politične veščine in pri tem mu ni mogoče odrekati mojstrstva.
Z enainpetdesetimi glasovi podpore je presenetil vse. A bistvo včerajšnjega glasovanja ni v tem, da je dobil dovolj glasov za izvolitev, saj mu je podporo vnaprej napovedalo 48 poslancev, predstavnika narodnih manjšin pa se pri tovrstnem glasovanju praviloma pridružita vsakokratni večini. Bistvo je namreč v tem dodatnem, enainpetdesetem glasu podpore.
Enainpetdesetega glasu prvak SDS za izvolitev ni potreboval. V danih razmerah politične razdvojenosti nujni glasovi pripadajo glasovalni aritmetiki, presežni pa značaju. In značaj enainpetdesetega glasu sporoča, da nekje v opoziciji sedi človek, ki je javno sicer bil proti Janševi vladi, v varnem zavetju tajnega glasovanja pa si je premislil. Morda iz prepričanja, morda iz zamere, morda pa iz tiste najbolj človeške mešanice obojega, ki jo politika pozneje označi kot odgovornost. Ta glas je mandatarju prinesel manj, kot je vzel njegovim nasprotnikom: na stežaj je odprl vrata dvomu v tisto, kar je pred volitvami povezovalo Svobodo, SD in Levico. Hkrati je ta presežni glas sporočilo tudi (izven)koalicijskim podpornikom iz vrst Resnice in koalicijskim Demokratom, saj bosta obe stranki odslej upravičeno dvomili v lastno nenadomestljivost.
Če ta skrivnostni glas ni bil naključje, ampak začetek tihega dogovora, potem so tako Resnica kot Demokrati v težavah. Janša jih je resda potreboval za pot do mandatarstva, a jih morda ne bo vedno potreboval tudi za vladanje. Z dodatnim glasom lahko - ob discipliniranem glasovanju bodočih vladnih strank - obide Resnico, v večini primerov pa tudi Demokrate. To v realnosti slovenske politike pomeni, da njihova podpora ne bo več imela iste cene. V politiki je namreč najdražji tisti glas, brez katerega ne gre. Takoj, ko obstaja alternativa, začne ta cena padati.
V politiki se vloge pogosto izpojejo prav tedaj, ko igralci verjamejo, da so postali nepogrešljivi. Resnica in Demokrati so Janši odprli vrata do oblasti, toda enainpetdeseti glas jim je še pred imenovanjem ministrov pokazal, da oblast ni hvaležna. Ko enkrat stopi skozi vrata, se redko ozira po tistem, ki jih je držal odprta. Odslej lahko zvesto spremljajo vlado ali pa čakajo trenutek, ko bodo z njenim rušenjem poskušali rešiti lastno politično zgodbo. Janša je (spet) dosegel največ. Nasprotnike je pustil v dvomu, zaveznike pa v strahu pred lastno zamenljivostjo. •
