Policistka jo potreplja po rami: “Upam, da bo jutri spal.”
“Skrb zase,” ji z vseh mogočih ekranov tulijo optimizirane mladenke s kožo brez por. “Self care” ji sporoča celo napis na njenih gatah. Brez heca! Njene spodnjice so prevzele vlogo osebnega guruja. Coacha. Morda terapevta. Ne psihoterapevta. Ti so po novem tudi v Sloveniji odgovorni pred zakonom. Pač nekakšnega “feel good” terapevta.
Takšne in podobne misli ji kot trop pobesnelih kresnic švigajo po glavi, ko po temnih ulicah neprespana kolovrati za sinom nekaj čez tretjo zjutraj. Misli niso prav nič urejene. Takšna je realnost neprespanih možganov. Tipičnih ali malo drugačnih.
Smola ali sreča, kakor se vzame, je, da se tega dne in te prezgodnje ure z družino ne nahajajo v domači kraški vasi. Med šolskimi počitnicami so se odločili, da se “spočijejo”. Zamenjajo okolje. Odpravijo se v terme.
Vse lepo in prav, ampak spočiti se vključuje tudi - počitek. Spanje je zapovedana komponenta, še tako fini mehurčki v vročih kopelih ga ne nadomestijo.
In tako kolovrati, nepočesana in s podočnjaki do kolen, ter raziskuje “šume”, kot gozdovom rečejo v teh s termami bogatih prekmurskih koncih, hodi za sinom po obrobju svetlobnega polja, kamor ju še doseže javna razsvetljava.
Enkrat vstaja eden, enkrat drugi, takšno demokracijo sta vzpostavila z možem, sicer bi se že zdavnaj ločila in kot razloga za tragičen konec popolnega para ne navedla nepremostljivih razlik, ampak neprespanost. Verjetno jima sodnik razhoda ne bi odobril, zato sta vendarle našla rešitve za preživetje.
Tega dne je na vrsti ona. In tako pohaja. Sredi Prekmurja, ob treh ponoči. Za sinom, ki tolče po smetnjakih in prometnih znakih, saj odzvanjajo ravno na pravi način. “Zvok vibrira,” jo je poučil nek tonski tehnik. Včasih jo je sinovo nočno zvokovno ustvarjanje skrbelo, pač, dobri odnosi s sosedi, danes za to nima energije. Če se kdo pritoži - in ja, pritožijo se, tudi za stvari, ki jih sin zagotovo ni povzročil - pač skomigne z rameni. “Pokličite policijo,” predlaga. “Samo potem boste morali dokazati, da je to omarico za elektriko razbil moj otrok z avtizmom in ne odbijač vašega pijanega sina, ki je zgrešil omejitve domačega parkirišča.”
In tako skomiga in zamahuje z roko, sosede pa se jezijo. In ne pokličejo policije. Verjetno pa ne bo nikoli prejela nagrade “naj soseda”, saj bi morali glasovati zanjo. Tega pa ne bodo storili.
Sedaj jo nekdo očitno je. Prijavil, ne pa kandidiral za naj sosedo. Stoji v soju žarometov, dobesedno, modrih in rdečih, zaslepljena, na eni od ulic blizu hotela, premočna svetloba ji buta v zenice. “Dobro jutro,” jo uradno pozdravi mož postave, potem ko stopi iz sredi ceste parkiranega avtomobila. Sredi noči ni ravno obilice prometa po termalnih ulicah. Jutro ima v teh krajih široko definicijo. “Kaj pa počnete zunaj ob tej uri?” sledi predvidljivo vprašanje. Mirno razloži, mežikajoče seveda, da je na sprehodu. “Na sprehodu?” Na sprehodu, tako je. “Osebne dokumente, prosim.” In ti šment - seveda jih nima poleg. Če ne bi bila dobesedno slepa zaradi vanjo usmerjenih žarometov, bi nemara videla, da se je policist nakremžil v znak nestrinjanja ali kaj podobnega, kajti osebne dokumente je treba, TREBA vedno nositi s seboj.
Še preden bi predstavnik ministrstva za notranje zadeve utegnil kaj pripomniti ali jo zaradi mežikanja poslati na test za prepovedane droge, pogovor v zgodnjem jutru preseka hrup.
Havbe avtomobilov so fantastična zadeva. Pod njimi je razmeroma votel prostor. Odzvanjajo na, očitno, ravno pravi način. Okoli prednjega dela policijskega avtomobila sin navdušeno skače. Preizkuša vibracije.
Začudenemu policistu to, mirno kot budistični menih, razloži. “Kajti zvok, zvok so vibracije, veste.”
Odnesla jo je z opozorilom. Drugič naj ima dokumente vedno s sabo. Policistka jo rahlo potreplja po rami. “Upam, da bo jutri spal.” Tudi ona. •
