Nasmehnila se je: kmet je matiral kraljico
Ni slabo,” je mimogrede pripomnil njen Kraševec, ne da bi jo zares pogledal. Na telefonu je igral šah in očitno zmagoval, saj je deloval zadovoljno, oblečen v srajco, suknjič in za ta letni čas sumljivo svetle hlače.
“Se ne bodo umazale?” je pohitela s skrbjo.
“Če mi jih ti ne boš zalivala s teranom, bi morale ostati čiste,” se je nasmehnil, še vedno prikovan na zaslon. Včasih bi ji ob takšnem ignoriranju zavrela kri. Leta pa prinesejo modrost. Tisto, ki jo nauči, da so nekatere bitke izgubljene že vnaprej. Denimo boj med njo in online šahom. Telefon je kraljica, ona kmet.
Glede hlač pa je imel vendarle prav - tisti večer, vsaj teoretično, ni bilo nevarnosti, da bi se karkoli razbilo, strgalo, umazalo ali kako drugače uničilo.
Kljub temu ji ni bilo vseeno, da ni opazil, da je po petinštiridesetih minutah v kopalnici na novo skodrana in diši po “skrivnostni femme fatale”.
Namenoma je nekoliko odločneje stopila predenj, da bi ujel vsaj zvočni učinek njenih korakov. “Oooo, petke,” je vendarle odlepil pogled od ekrana. “O, lubica, danes si pa ...”
Kmet je izzval kraljico.
“Niti ne slaba, kajne?”
Zarežal se je. Sposobnost za slabo vest je bila pri njem aktivna približno podobno, kot je bila za razumevanje prenesenih pomenov pri njuni hčeri z avtizmom.
“Te bom moral še braniti danes, kaj?” je končno le opazil, da je lahko videti še kar bleščeče in zvezdniško, če ji le naklonijo kakšno uro ali dve v kopalnici in medtem nihče na zunanji strani vrat ne doživlja senzorne preobremenjenosti, avtističnega meltdowna, najstniških izpadov, moškitisa ali mamitisa.
“Zdiš se mi malo napeta,” je opazil, da ni vajena več hoditi v nekajcentimetrskih hoduljah, ki jih je nazadnje imela za krst od malega. “Z rojstvom otrok sem se znebila dveh stvari - tangic in petk,” se ni pustila. “Še dobro, da se nisi mene,” se je zarežal, očitno vesel, da imata končno, končno, po več kot letu dni, večer zase. Zaključek z njegovimi sodelavci, večerja - in kolikor jih pozna, bo sledil žur.
Verjetno bosta jutri v vlogi kriznih piarovcev - tašča se bo pritoževala nad tamalim, da je bil preglasen, preveč lačen, preveč energičen ... pač preveč.
Njena lastna mama pa se bo verjetno po tistem uvodu, ko bo stisnjenih ustnic odvrnila, da je bilo vse v redu in brez težav, pritožila, da naj malce bolj vzgajata njihovo hčer na spektru, da ne bo tako a) lesena b) drugačna c) tiha č) mrmrajoča d) občutljiva.
Že zdaj bi lahko napisala, kakšen scenarij ju čaka z možem jutri, ko bosta šla prevzet otroke.
A hkrati je vedela tudi, da vsaj njena mama nujno rabi enkrat letno krajšo dozo njene nevrodrugačne hčere, da se potem prijateljicam na telovadbi hvali, kako dobra nona je in kako zna s to “drugačno” (to besedo bo njena mama še posebej poudarila, jo že sliši v domišljiji) punco. In Silva, Dora in Vida bodo ob kapučinčkih prikimavale in verjetno solidarnostno podelile, da tudi njihove “ta mlade” niso nič boljše. V bistvu - se je potolažila - opravlja humanitarno delo, saj daje polovici rodne vasi gradivo za opravljanje.
“Daj, nazdraviva - veš, kako dobro steklenico so mi prinesli tisti dobavitelji iz Firenc,” je že hitel proti stopnicam v klet. Večino dni je delovala do potankosti optimizirano, spretna menedžerka družinske logistike, krmarila je med neštetimi vlogami in obveznostmi - danes pa ne. Danes bo drugače. Ja, nazdravila bosta, nato pa se pridružita prijateljema, ki ju peljeta na večerjo.
“Res dober letnik,” je razlagal mož, ko ji je vino nalival v kozarec.
Ne ve, ali so bile krive negotove petke. Ali pa to, da so se obveznosti končale in so se začeli prazniki. Vina namreč še niti ni poskusila. Morda ga sploh ne bo. Kajti vsaj deci in pol je pristal - na njegovih belih hlačah.
“Si me namenoma sabotirala, kaj? Da me ne bi katera predolgo gledala v teh hlačah,” je napol v šali zabrundal in se, brezskrben kot vedno, odpravil v kopalnico.
Sama pri sebi se je nasmehnila. Kmet je matiral kraljico. •