“Gotovo mora biti genij!”
Odzive svojih znancev lahko razvrsti v več skupin. Sama kratica MAS, motnja avtističnega spektra njenega sina, še ne pove, kaj to dejansko pomeni za osebo z diagnozo in za ljudi okoli nje. Marsikdo je že gledal kakšnega Rainmana ali Dobrega zdravnika (Good Doctor), tudi Sijaj (Shining) v devetdesetih letih ni prav pomagal razbijati stereotipov.
Ljudje z avtizmom so v očeh večinske družbe, ki je dolga desetletja na podlagi strahu in institucionalizacije drugačne na tak ali drugačen način odrivala stran od središča, predvsem rezultat stereotipov, ki jih je večinoma ustvaril film.
Ljudje z avtizmom so v očeh večinske družbe predvsem rezultat stereotipov, ki jih je večinoma ustvaril film.
Ena skupina njenih znancev - danes omenja le to - po njenem “jamranju” o podočnjakih zaradi neprespanih noči z najstniškim sinom, hitro poseže po stereotipu: avtizem = genialnost. Res je, sin morda nikoli ne pozdravi mimoidočih, nima prijateljev in ga spremlja depresija - a oni jo tolažijo, da gotovo skriva talent, neodkrito iskrico genialnosti, ki bo nekoč prinesla Nobelovo nagrado.
Dejstva, da je delež resnično genialnih med nevrotipičnimi enak kot pri avtistih, jih ne prepričajo. Ona razume, zakaj njihove močne plati izstopajo - vanje usmerijo vso svojo hiperpozornost. Zato mnogi še vedno ne razumejo “trmaste” Grete Thunberg, ki povsod potuje z jadrnico ali vlakom. Sama njen hiperfokus dobro razume, še bolj pa izzive staršev. A da se ob “genialnosti” skrivajo povsem konkretne težave, kot so trmasta neješčnost ali nespečnost - to njeni znanci gladko spregledajo.
Nasmehne se sama sebi. Pa saj je tudi sama kdaj takšna, ko nekdo želi samo pojamrati, potožiti o kakšni zadevi - ki se je ne da ravno spremeniti, je včasih tudi ona takšna, da postreže z instantnim optimizmom. Ki potolaži samo njo, ki ne zmore zdržati frustracije tistega na drugi strani, sogovornika, ki ne potrebuje nekih površnih receptov, ampak samo nekoga, ki bi zmogel poslušati.
Tudi njej ne gre vedno, si prizna. Prijateljica, ki že nekaj časa bije bitko s progresivno avtoimuno boleznijo, ima verjetno z njo samo podobne izkušnje. Tako zelo bi rada pomagala prijateljici, ji podarila neko čudežno zdravilo … da ji je v vsem tem težko zdržati vse neprijetne podrobnosti, ki jih napredujoča bolezen pač prinese. Pa zato prijateljici, ki medtem ko sta na kavi, teče bruhat na stranišče, saj so to stranski učinki novih zdravil, ki jih preizkuša, podaja floskule o tem, kako je treba biti v trenutku, uživati življenje, gledati na pozitivne plati …
Prijatelj psiholog ji je ob tem postregel z zelo zanimivim izrazom, ki ga je - tega pa res instantno, takoj - razumela. So določene situacije, ki se jih ne da spreminjati, lahko jih le sprejmeš. In to ni vdaja, sprejemanje realnosti je nekaj drugega.
A ob tem razviješ “bullshit intolerance” - netoleranco na kvazinasvete in optimizem. Tu se lahko prepozna. Daje jo močna alergija na kvazioptimizem njenih znancev. In po drugi strani lahko popolnoma razume, da je takšen “optimizem” le obrambni sistem sogovornikov. Saj ga je tudi sama razvila s prijateljico, ki bi rabila samo, da jo posluša …
Ugotavlja, kako zelo smo si v človečnosti podobni, kako nemočni smo kdaj, kako težko prenašamo, da nimamo rešitev, zdravil, strategij za vse. Da nismo bogovi, temveč “le” ljudje. In da se prav tu skriva lepota. Tudi ko kdaj potrebuje pojamrati - običajno v trenutkih neprespanosti -, ne počne tega zato, da bi iskala nasvete. Potrebuje le … povedati. Samo to, izreči, se izkašljati. Tako, nepopolno, človeško.