Ko mladi nimajo več svojega prostora
Plesišče v lično okrašeni dvorani je polno. Glasna glasba, rdeče-vijolična svetloba, svetleči lestenci, svečano okrašene mize in plesalci povsem zameglijo dejstvo, da smo v športni dvorani šole ali po domače telovadnici. Vse poteka kot mora, vzdušje je slavnostno, program sledi načrtu, maturanti se zabavajo, starši in sorojenci s ponosom spremljamo slavnostno oblečene srednješolce. V zraku je zmes navihanosti, treme, ponosa, mladostne brezskrbnosti in nostalgije.
Večer maturantskega plesa je posvečen mladim, tistim, ki zaključujejo srednjo šolo. In čeprav že polnoletni in svečano oblečeni, še ne delujejo čisto odraslo. Zaključku uradnega programa sledi ples in na plesišču prevladujejo starši. Mladina se smuka po hodnikih, ki vodijo do stranišč, tam imajo skrite tudi zaloge “svoje” pijače. Opazujem glasne in vesele plesalce. Vzdušje je prešerno.
Svečana obeležitev zaključka šolanja v obliki maturantskega plesa je tudi družinsko in šolsko slavje. Toda dogodek je v prvi vrsti namenjen maturantom in maturantkam in ne glede na to, kako željni zabave so starši, bi bilo pričakovati, da ob zaključku formalnega dela večera in ob odplesanem plesu ali dveh prostor prepustimo njim, ki jim je ples namenjen. Tudi izbor glasbe je izražal okus srednje generacije in ne srednješolskih navihancev. Dan kasneje so moji občutki dobili jasnejšo podobo - odrasli koloniziramo prostore mladih, si jih lastimo in jih prevzemamo. Pa ne samo na plesišču. Nehote in nevede, v imenu ljubezni, skrbi in zaščite jim dihamo za vrat in jih nadziramo na vsakem koraku.
Na nedavnih informativnih dnevih so na eni izmed primorskih fakultet starše zbrali v posebni predavalnici, ker so preveč množično zasedli mesta dijakom in dijakinjam, ki so prišli po informacije za študij. Kaj žene odrasle na dogodek namenjen dijakom? V prihajajoči pomladi mnogi starši že iščejo poletno delo za svoje mlade, v imenu ljubezni seveda in skrbi. Starši mladini pospravljajo sobe, obenem pa ne pozabijo skrbno pospraviti predalov, torb in skritih kotičkov. Pišejo jim opravičila za nerazumno veliko število neopravičenih ur in vozijo na trening in zmenke do katerih je zgolj nekaj minut hoje. Skrb in ljubezen imata tisočero obrazov.
Kolegica z ljubljanske univerze je na enem od zagovorov doktorskih študentov zagovarjala tezo, da moramo na umik mladih v digitalni svet gledati tudi s perspektive umika in bega v enega redkih prostorov, kjer imajo mladi avtonomijo in mir pred odraslimi. Priznati moram, da se takrat z njeno tezo nisem povsem strinjala. V luči uvodoma napisanega pa opažanja kolegice pridobijo novo dimenzijo.
Čisto zares, kam se lahko danes mladi zatečejo? Kje je njihov prostor? Družinsko življenje dominirajo pravila staršev, šolsko življenje pravila institucije, ulice - zatočišča moje mladosti ni več. Ulice in soseske niso več kraji druženja in bega pred starši in šolo, so zgolj še prazni pločniki in parkirišča. Prostočasne aktivnosti so visoko strukturirane in organizirane dejavnosti, kjer vladajo pravila trenerjev in organizatorjev. Prostori javne zabave so le redko namenjeni zgolj mladim - zasedli so jih “mladi po duši”, ki pozno v srednja leta podoživljamo občutja lastne mladosti. Ni več šolskih plesov, ni več matinej po diskotekah, pravzaprav tudi diskotek ni več. Mladi se ne morejo več zbirati ob reki Dragonji ali Rižani in tam prenočiti, kaj šele kuriti v naravi, ker je vse to prepovedano in strogo regulirano in večina zemljišč je privatna lastnina. Zbiranje ob večernih in nočnih urah na parkiriščih in “haubaparitiji” so že mini vandalizem. Kam se torej lahko zatečejo mladi danes? Po zgledu cenenih ameriških serij se mladi, ki si to lahko privoščijo, zbirajo na zasebnih zabavah v hišah, ko staršev ni doma, ali si najemajo prostore za zabave in druženja. Toda tak način druženja je povezan z visokimi stroški in privoščijo si ga lahko zgolj redki. Kaj pa vsi ostali? Kdaj smo odrasli pozabili, da mladi potrebujejo svoje prostore, v katerih ni vse določeno, regulirano, po pravilih, ki jih postavljajo odrasli in predvsem prostore brez odraslih? Medgeneracijski dialog in druženje sta super in potrebna, kar pa ne pomeni, da nas otroci želijo imeti ob sebi, ko se pozno v noč zabavajo s svojo simpatijo in prijatelji.
Ker so večino fizičnega prostora prevzeli in ga nadzirajo odrasli, digitalni svetovi, socialna omrežja in spletni forumi ponujajo redke prostore, kjer imajo mladi nadzor nad svojim časom, vsebino in interakcijami brez neposrednega vmešavanja in nadzora. Past je v tem, da s svojim ravnanjem mladino in otroke potiskamo v digitalne prostore, ki nas plašijo in jih ne razumemo. Obstaja širok družbeni konsenz, da moramo dostop do novih medijev otrokom omejiti, o tem potekajo razprave na nacionalni in evropski ravni. In vendar našim otrokom in mladini ne ponudimo nič v zameno. Če želimo omejiti moč in vpliv novih medijev moramo mladim omogočiti dostop do prostorov, ki bodo zgolj njihovi. Simbolnih in fizičnih prostorov svobode, izražanja in izkušenj. Prostorov, kjer bodo lahko rasli, padali, se učili in izkušali življenje takšno, kot je. •
