Urbi et orbi, bombe in tišina

Velika noč je bojda praznik vstajenja. Življenje simbolično premaga smrt, upanje premaga obup, svetloba raztrga temo. Liturgija govori o novem začetku in o tem, kako nič ni dokončno izgubljeno. In potem odpreš novice.

Na Trgu Svetega Petra mravljišče vernikov posluša papeža, ki v poslanici Urbi et orbi poziva naj tisti, ki držijo orožje, tega odložijo. In naj tisti, ki imajo moč začeti vojne, izberejo mir. Ne mir z nasiljem, ampak mir z nekim kvazi dialogom. Govori o ravnodušnosti - o tem, kako smo se navadili na smrt in nas nič več ne gane.

Težko mu oporekamo. Še težje pa ga jemljemo resno. Pa ne zato, ker bi govoril napačno. Ampak zato, ker balkon, s katerega govori, govori glasneje.

Naporno je poslušati vrhovnega dušnega pastirja, kako poziva k miru, medtem ko stoji na čelu institucije, v imenu katere so - nekoč in tudi danes - ljudje pripravljeni umirati in ubijati. Ne nujno zaradi vere same, ampak zaradi tega, kar iz nje naredimo. Identiteto, zastavo in orožje.

Vera naj bi bila v tem kontekstu neka tiha stvar, osebna odločitev. Nič narobe. A kaj, ko kmalu ta intima postane kolektivni krik moje resnice proti tvoji. Mojega boga proti tvojemu. Moj prav proti tvojemu napačnemu. In svet je poln trupel, ki so padla prav v tem razkoraku. Pa ne zato, ker bi bogovi zahtevali kri, temveč zato, ker jo ljudje z veseljem ponudijo.

Velika noč je letos naravnost groteskna. Tri dni upanja, sprave, simbolnega očiščenja, potem pa torek. Na drugi strani Atlantika "slovenski zet" žali, kolne in trobezlja o tem, kako bo Iran "vrnil v kameno dobo". Na Bližnjem vzhodu Benjamin Netanyahu vodi vojno, ki jo spremljajo ruševine, vonj razpadajočega mesa ter nevidna meja med vojaško operacijo in kolektivno kaznijo. V Evropi pa se pred kamerami slinijo politiki, ki naj bi vsaj načeloma razumeli težo zgodovine, a se raje sprenevedajo.

Za trenutek se vrnimo k papežu. Leon XIV. je po začetni zadržanosti - lahko bi rekli celo "tremi" - očitno našel svoj ritem. Vsekakor je bolj samozavesten kot na začetku pontifikata. Kretnje so odločnem simbolika premišljena, aparat okrog njega pa na novo postavljen. V svojem prvem velikonočnem ciklu se je brezsramno vrnil k tradiciji. Umivanje nog duhovnikom v lateranski baziliki, strožji obredi in poudarek na protokolu. Po vladavini papeža Frančiška, ki je veliko stavil na simboliko bližine, se zdi, da Leon XIV. ubira bolj klasično, tradicionalno pot. Predpostavka, da po debelem papežu vselej pride suh, se zdaj že srhljivo uresničuje. Vatikan namreč spet deluje kot dobro uigrana institucija. Kar je - roko na srce - lahko dobra novica za notranjo konsolidacijo Cerkve. Za svet pa nekoliko manj.

Medtem, ko planet gori - dobesedno in metaforično - papež nosi križ po Koloseju. Kar je sicer močan simbol, ampak simboli imajo eno težavo. Ne ustavijo bomb.

In tu pridemo do absurdnosti.

Kako lahko govoriš o miru, če nimaš moči - ali pa volje -, da bi karkoli zares ustavil? Kaj pomeni moralna avtoriteta, kjer zahvaljujoč Trumpu in njemu podobnim, moralnost ni več vrednota. In še huje, kaj pomeni vera, če jo je mogoče tako enostavno instrumentalizirati? Ker realnost je banalno brutalna, ljudje božji. Vera sama po sebi ni problem. Problem je človek, ki taisto vero uporabi kot izgovor, kot gorivo, kot nek retorični oklep za zelo konkretne, zelo zemeljske interese. In teh ni malo.

Prav zato je velika noč (tudi) letos nesmiselna. Je nek izumetničeni intermezzo v dolgem, neprekinjenem toku nasilja. Trije dnevi, ko katoličani upajo, ne-katoličani pa najprej barvamo jajca, malce pogledamo posnetke bombardiranih mest, potem pa se vrnemo k šunki. Točno to je tisto, na kar - ironično - opozarja papež.

Če bi bila velika noč res to, kar oznanja - prelom, radikalna sprememba, vstajenje iz mrtvih struktur - potem bi morali po njej živeti drugače. Ampak nič ne kaže, da bo tako.

Sodobnih verskih praznikov zato ne moremo jemati resno. Postali so samo estetski okvir za realnost, ki je ne želimo videti. In prav to je tista prava herezija v letu 2026. Ne to, da ne verjamemo. Ampak to, da verjamemo - in kljub temu ne naredimo ničesar. •