Ko se zaradi ljubljanskih parkirišč ustavi svet

V Sloveniji imamo zanimiv paradoks. Država je majhna, razdalje kratke, a pogled osrednjih medijev ostaja trmasto ozkogleden. Usmerjen je tja proti ljubljanskim obvoznicam, kjer se menda konča svet, ki zares šteje. Vse ostalo je dekor, eksotika, občasna reportaža z lepim razgledom in napačno izgovorjenim krajevnim imenom (“Ánkaran moj doma”).

Če se ta mistični izvenljubljanski svet že pojavi v osrednjih medijih, je to zato, ker gori, poplavlja, primitivni najstniki pokajo petarde, ali pa ponuja dovolj fotogenično kuliso za jingle med razvedrilnimi oddajami.

Od kod ta gnev? Kako ga ne bi bilo, ko pa smo zadnjih nekaj dni v osrednjih informativnih oddajah spremljali ep o podražitvi parkirnin v Ljubljani. Ne enkrat. Ne dvakrat. Vsak božji dan. Kot da gre za spremembo ustave ali uvedbo obveznega posta. Analize, izjave, ogorčeni obrazi, posnetki tabel in rožnate EasyPark grafike, ob katerih pečejo oči. Manjkala je le še dramatizirana rekonstrukcija v slogu “true crime” dokumentarcev, z globokim glasom Janeza Lotriča, ki zagrmi: “In tako je 20 centov dražja parkirnina za vedno spremenila usodo Vlaste iz Kosez.”

Medtem pa doma na kavču sedi Silvo iz Sočerge, ki prav tako kot Vlasta plačuje RTV prispevek, in se sprašuje, zakaj še ni dobil odgovora na ključno vprašanje: kaj ima on s tem? Ali bo zaradi dražjega parkiranja v Ljubljani hitreje prišel do zdravnika? Bo imel boljšo cesto? Bo v Sočergi končno lovilo tudi slovensko omrežje? Ne. Bo pa dobil jasno sporočilo, da obstaja jasna hierarhija v medijih obravnavanih tem, in da parkirno mesto v Štepanjskem naselju tehta več kot vsakdan na obrobju.

Seveda za tem vsakodnevnim “nabijanjem” podražitev stojijo jasni motivi. Volitve se bližajo, vsem pa je jasno, kje stoji ljubljanski župan. Res je, Janković je priročna tarča. Vedno je bil. Ampak če ga že kritiziramo, bi bilo morda smiselno izbrati razloge, ki presegajo drobiž na parkomatu. Ampak ne. Molzimo raje ljubljanski parking. Tega razume vsak urednik - na ljubljanski RTV “centrali” jih ni malo -, ki se vsak dan vozi v službo na Kolodvorsko. Zakaj? Ker je blizu. In ker je bolj udobno tam iskati zgodbe, kot pa se zapeljati mimo Ravbarkomande ali čez Trojane.

In dajmo nekaj že enkrat razčistiti. Pajek, ki odpelje avto, ki je parkiran na zelenici, ni tragedija. Je logična posledica parkiranja na zelenici. Presenečenje nad tem je približno na ravni začudenja, da je poleti vroče. A tudi to je postalo nacionalna drama, vredna naslovnic spletnih portalov in večminutnih prispevkov. Manjkala je le še primerjava z Berlinom ali Dunajem. Ker brez tujine očitno ne znamo osmisliti lastnega prostora.

Medtem pa se v Novi Gorici zgodi grožnja z bombo na eni od šol. Na srečo lažna. A še vedno grožnja. Dogodek, ki zareže v skupnost, prestraši dijake, starše, učitelje, zaposlene na šoli. Konec koncev tudi vse ostale občane. Dogodek, ki bi moral biti samoumevno del osrednjih poročil javne televizije. Pa ni bil. Ne v Dnevniku. Ne v Slovenski kroniki. Kot da Nova Gorica obstaja le, ko je treba posneti sončni zahod na Soči ali pripraviti senzacionalne novice, povezane z GO! 2025.

Tu se centralizacija razkrije v vsej svoji ogabnosti. Ne kot upravna ureditev, temveč kot mentaliteta in uredniška slepa pega. Kar se zgodi zunaj Ljubljane, je lokalno. Kar se zgodi v Ljubljani, je nacionalno. Pa četudi gre za parkirnino. Zato so regionalni mediji ključni. Ne kot folklorni dodatek, temveč kot hrbtenica verodostojnega obveščanja.

Bližina medija ustvarja zaupanje. Novinar, ki pozna teren, ljudi, dialekt in kontekst, ne poroča s kolonialno distanco. Poroča od znotraj. Od nas do vas.

Obsedenost s prestolnico je iz medijskega problema prerasla v kulturno navado. Osrednji mediji pa jo hranijo, krepijo in legitimirajo. Vsak prispevek o parkirnini, ki izrine zgodbo iz regije, je majhen, a vztrajen opomin, kdo šteje in kdo je statist.

Silvo iz Sočerge je v tem primeru statist. Vsak dan na neki točki pograbi daljinca in prestavi “na Ljubljano”. Po njegovem mnenju bi poročila o parkirninah lahko bila zanimiva za tiste, ki živijo v Trnovem, za njega pa so brez veze, brez smisla in predvsem brez njega. Ko gleda prispevke, mu ne pride nič pametnega do glave. Nobenega konteksta za njegovo vsakdanje življenje, nobenega občutka, da tudi on obstaja v tej centralni shemi.

Zanimivo je že samo to, da se izraz “Ljubljana” še vedno uporablja kot sopomenka za TV Slovenija. Ne smemo se več oklepati preteklosti in stokati o “ostankih prejšnjega režima”. RTVS ni samo televizija v Ljubljani. Ni samo Dnevnik, Odmevi ali Studio ob 17h. Je mreža radijskih postaj, MMC, regionalni centri, ... Silvo sicer ve, da tudi ti regionalni centri niso brez svojih napak. A občutek, da si povsem odrezan od informacij, ki vplivajo na vsakdanje življenje, ostaja. Če želiš, da se ljudje čutijo del javne televizije, se mora ta televizija premakniti iz prestolniškega balona in resnično zajeti vse regije, ne le kot dekor za fotografske inserte ali “regionalne zanimivosti”.

Skratka, dokler bomo na nacionalni ravni razpravljali o tem, koliko stane ura parkiranja v Ljubljani, bomo spregledali bistveno dražjo stvar - centralizacijo lastne pameti. To pa plačujemo vsi. Tudi tisti, ki tako ali tako nimamo kje parkirati, ker prepozno prihajamo domov. •