Ne levo, ne desno ... v trugo!

Mladi naj bi bili progresivni, tako vsaj pričajo generacije, ki so svojo mladost že zabetonirale v mitologijo. V praksi pa imaš danes precejšenj del mulcev, ki živijo v prepričanju, da je ženski mesto samo v kuhinji, postelji ali pa na vrtu, če je ravno lepo vreme. In potem pride nedelja. Volitve. Dan, ko bi pričakoval vsaj minimalen stik z realnostjo. Ampak ne, z največjim užitkom oddajo glas za opcije, ki bi jim še pred desetletjem šle najbolj v nos. Ironija je očitno postala državni šport.

Zakaj? Ker sodobna desnica ne prodaja več ideologije, ampak občutek.

Tisti občutek, da si proti. Da si outsider. Da te nekdo poskuša utišati. In da si zato - logično - na pravi strani zgodovine. Gre za enostaven, razumljiv in čustveno učinkovit identitetni paket.

Janez Janša je v tem prvak. Vsak poraz zna prevesti v "dokaz", da je sistem nastavljen proti njemu. In če dovolj dolgo ponavljaš, da si žrtev, se zgodi zanimiv obrat. Ljudje te ne vidijo več kot politika, temveč kot tarčo. Tarče pa se brani. In tarče v očeh javnosti postanejo moralna avtoriteta.

Teren si je tokrat s teorijo o nezakonitosti predčasnih volišč nastavil že pred volitvami. Kaj sledi, vemo. Užaljen obrazek, momljanje o stricih iz ozadja in ukradenih volitvah ter cinizem, zavit v plašč ranljivosti. Točno po Trumpovem učbeniku. Samo da je tukaj publika manjša, drama pa enako glasna.

In tako kot Trumpu, je tudi Janši uspelo na svojo stran pridobiti mlade. Ne zato, ker bi jih prepričal z idejami, ampak ker jim je ponudil občutek, da sodelujejo v nečem prepovedanem. Kar je za generacijo, ki je odrasla na algoritmih in dopamine-hit vsebinah, skoraj neustavljivo.

Malo manj prefinjeno, ampak z enakim instinktom, je to uspelo Zoranu Stevanoviću. Njegov nastop ni političen v klasičnem smislu ... no, če sem neposreden - njegov nastop ni ničemur podoben, je pa učinkovit. Mobilizira točno tiste, ki jih politika nikoli ni zanimala. In jih tudi zdaj ne, le da imajo končno občutek, da nekdo govori njihov jezik. Stevanoviću je uspelo politične analfabete za en dan spremeniti v politične komentatorje ... in v nedeljo še v samozavestne volilce, ki so prepričani, da "vidijo skozi sistem". Kar je fascinantno, ker sistema praviloma ne ločijo od uporabniškega vmesnika. In ne samo to ... taiste politične analfabete je spremenil tudi v poslance državnega zbora, ki bodo zdaj očitno odločali o tem, če bomo v kratkem dobili vlado ali se bomo kmalu spet odpravili na volišča.

Tukaj je še ena skupina ljudi, ki je mlade pomagala potisniti na desni pas. Neka čudovita hibridna bitja med trgovskim katalogom in življenjskim guruizmom, ki se jih je v minulih letih prijel naziv spletnih vplivnežev. Tisti, ki so ob objavi medijskega zakona zganjali vik in krik, češ, da jim krši svobodo govora, zdaj pa na volilni dan z novinarskimi akreditacijami paradirajo po državnem zboru.

Govorim o spletno dejavnem gospodiču z recimo temu "barvito" življenjsko preteklostjo, ki bi težko prestal osnovnošolsko delavnico na temo novinarske etike. Prav on se je z akreditacijo okrog vratu znašel v novinarskem središču hrama demokracije, snemal kandidate in posnetke kasneje zlorabljal. Moment bi bil sicer smešen, če ne bi bil simptomatičen. Deepfake posnetek, na katerem Asta Vrečko in Luka Mesec kažeta sredinca. Tehnološko gledano nič posebnega. Danes lahko vsak s pol ure časa in malo volje naredi podobno neumnost. Problem ni umetna inteligenca, temveč občinstvo, ki mu je tak posnetek namenjen.

Težava je v zmedenih in monetiziranih fantkih, ki to gledajo. Pa tudi starejših, oboroženih moških (in ženskah). Del ljudi razume, da gre za manipulacijo, spet drugi pa odreagirajo, kot da gledajo dokumentarec. In prav v tem razkoraku je zlato. Za vse, ki živijo od zmede, je to rudnik brez dna. Več kot je nejasnosti, več je prostora za interpretacijo. Več kot je interpretacij, več je jeze. In več je jeze, lažje je prodajati zgodbo o tem, da si žrtev sistema. Krog je sklenjen.

Mladi ne obračajo hrbta vrednotam zato, ker bi jih zavračali. Na levi jim jih nihče ne zna več dovolj prepričljivo prodati. Na eni strani imajo dolgočasno moraliziranje o partizanih, na drugi pa adrenalinski paket upora, žrtve in "resnice", servirane v 30 sekundah. Izbira je, žal, precej predvidljiva.

In dokler bo leva politika igrala na čustva brez prave odgovornosti, osrednji mediji pa dopuščali, da jim pred nosom divja cirkus brez pravil, se ne gre čuditi, da v državnem zboru sedijo stevanovići.