Psi dremajo, karavana pa bezlja …

Ljudje so trpežni in prilagodljivi. Tudi ko gre za uveljavljanje in celo krčenje uzakonjenih pravic. Kar ve tudi Fides, zato si je samovoljno uzurpiral domala celoten delovni proces v zdravstvu. Tudi vlada s svojo plačno mantro in iskanjem rešitev je slepo okorela, čeprav ji nenehno katera od poklicnih skupin javnega sektorja uprizarja stavko. Žal posledice občutijo ranljivi, nedolžni in nemočni. Odgovorne bi ta kaos moral skrbeti. Če bi jih res, bi že poskrbeli, da bi bila pošteno in dobro delo primerno plačana in cenjena. Tako pa ...

Veliko vrst del in poklicev je že iskanih, potrebnih in deficitarnih. Ker izginjajo, je vse bolj ogrožen obstoj vse več dejavnosti, podjetij, storitvene obrti, hirajo javne ustanove, krčijo se njihove usluge, zapirajo se oddelki bolnišnic in trakti domov za ostarele. Posamezni poklici so že izumrli, kar potrjuje neuspešno povpraševanje na trgu dela. Potrebe in iskanje nekaterih mojstrov in strokovnjakov kažejo med drugim, da bo Slovenija vsak hip brez šivilj, kovačev, tesarjev, serviserjev vseh vrst, čevljarjev, vodoinštalaterjev, natakarjev, kuharjev, medicinskih sester, negovalk, čistilk, vzgojiteljev, učiteljev, poštarjev, zdravnikov, vrtnarjev, tožilcev, socialnih asistentov, administratorjev, upravnih kadrov, poklicnih šoferjev in še vrste drugih delavcev.

Ker prejemajo sramotno mezdo, ni dovolj niti za hrano in položnice. Je torej čudno, če se za deficitarne poklice mladi ne odločajo? Da ostajajo pri starših? Da bežijo v tujino? Da odlašajo z ustvarjanjem lastne družine? Da nimajo otrok in odločitev o naraščaju prestavljajo v srednja leta?

Skupni imenovalec vsesplošnega pomanjkanja delovne sile so že leta sramotno nizke plače. Te so zlasti za mlade, ki šele vstopajo na trg dela, odbijajoče žaljive, saj začetnik najpogosteje ne dosega niti minimalne plače. Ne le začetnik, tudi delavec z nekaj leti izkušenj in dobrimi referencami (oboje je za delodajalce samoumevno in oboje zahtevajo že v razpisih!) pristane na mezdi, ki ne pokrije niti stroškov za hrano in položnice. Je torej čudno, če se za deficitarne poklice mladi ne odločajo? Da ostajajo pri starših? Da bežijo v tujino? Da odlašajo z ustvarjanjem lastne družine? Da nimajo otrok in odločitev o naraščaju prestavljajo v srednja leta?

Ob tem ne gre le za plače in delovna mesta v storitvenih dejavnostih in pri obrtnikih. Gre tudi za delovna mesta za strokovnjake z univerzitetno izobrazbo, ki jim delodajalci ponujajo začetniško oziroma osnovno plačo, ki je enaka minimalni ali včasih celo nižja!

Sramota za državo, politiko in odločevalce je, da mora prav zato država množici usposobljenih delavcev vsak mesec dodajati del denarja, da šele tako prilezejo do minimalca! Kar je skregano z zdravo pametjo in dokazuje, da je s sistemom plač pri nas nekaj zelo hudo narobe. Posledica? Mladi kadri, ki jih je država leta brezplačno šolala in usposabljala za vstop na trg dela, mrzlično iščejo delo v tujini in se množično izseljujejo. Znano je, da se večina v domovino ne bo nikoli več vrnila. Morda le na starost. Ko bodo kot upokojenci v rodni domovini vse bolj bolehali in bodo vse bolj potrebovali zdravstveno oskrbo in institucionalno nego …

Gre za resna vprašanja in probleme, ki se razraščajo in poslabšujejo. Pa se z njimi doslej še nista spopadla nobena vlada in parlament. Nasprotno! Vsi so jih odrivali na obrobje zavesti se sprenevedali, da so v Sloveniji razmere dobre ali vsaj zadovoljive. In da se bodo, če se poslabšajo, razrešile kar same po sebi.

Sedanja vlada in državni zbor sta v ihti zaradi zarečenih predvolilnih obljub na hitro sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, čeprav je bilo zanj že takoj jasno, da ga ne bo mogoče v celoti spraviti v življenje, kaj šele dosledno izvajati. Pa čeprav je sam po sebi lahko dober in dobronameren. Žal pa je realnost veliko bolj črna: Slovenija že do zdaj ni imela za institucionalno domsko oskrbo in pomoč na domu dovolj negovalcev in usposobljenih kadrov. Te predvideva tudi ta zakon, ne navaja pa, kje in kako jih bo dobila. Že doslej se vse bolj krči tudi mreža patronažne oskrbe, ker kadra ni. Kot tudi ni mreže zglednih centrov za socialno delo, kjer bi bili socialni delavci res socialni, empatični, nenehno na terenu, ne pa okoreli in slabo dostopni uradniki.

Ob tem prihaja še do enega paradoksa. Nekateri, ki cenijo le staroselce s koreninami, vse bolj zadirčno vihajo nos nad prišleki, tudi “tujci” iz Balkana, ki to sploh niso in so v Sloveniji še pripravljeni delati dela, ki so na seznamu izumirajočih poklicev. Ob tem pa je tudi za kadre iz Bosne, Makedonije, Srbije, Bolgarije, Kosova, Romunije ... Slovenija že nezanimiva zaradi slabih plač. Zato jim je le vmesna postaja v razviti svet ali pa se ji na poti za kruhom v loku izognejo.

Obenem se vsak dan vrstijo še druga poniževanja in zaničevanja, ko gre za vrednotenje del in poklicev celo znotraj iste dejavnosti. Izstopajoči grobi primeri so predvsem v zdravstvu ter vzgoji in izobraževanju. To je v zdravstvu toliko bolj vidno in izrazito v zdajšnji, že 17-tedenski stavki Fidesa. Ta si je tako rekoč samovoljno uzurpiral celoten delovni proces v zdravstvu in še naprej vsiljuje svoj diktat vsem in povsod. Navkljub dejstvu, da v tem sistemu noben zdravnik sam prav nič ne pomeni, ker ne more uspešno, dosledno, celostno in kakovostno delati, saj je v celoti odvisen in nujno potrebuje še medicinske sestre, zdravstvene administratorje, laborante, strežnice, radiološke inženirje, fizioterapevte, kuharje, čistilke, ekonomiste, računovodje ... in še bi lahko naštevali. Kot tudi v vzgoji in izobraževanju univerzitetni profesor - raziskovalec, svetnik ... ne more kakovostno delati, če nima ob sebi palete drugih poklicev - od čistilk in vzgojiteljev do računovodij, laborantov in učencev vseh vrst.

Vsega tega se sicer mnogi v zdravstvu in izobraževanju zavedajo, a nekateri pač ne. Zato ne, ker so naduto prepričani v lastno pomembnost ter nenadomestljivost. Ker prisegajo, da bi brez njih svet v hipu razpadel in se sesul v prah. Samohvala, nezrelost ali prozoren obliž za sicer prikrito nizko samopodobo?


Preberite še


Najbolj brano