Pripnimo si rdeč nagelj, simbol delavske revolucije!

Na pragu mednarodnega praznika dela se je treba vprašati, kako, koliko in ali sploh še so v naši družbi dosledno spoštovane sicer formalno uzakonjene pravice, enakopravnost, enakovrednost in dostojanstvo delavstva. Zanje so v zgodovini delavci celo umirali. Še vedno slavimo 1. maj in nosimo rdeče nageljne - simbol delavske revolucije. A te pravice pogosto in mnogokje bledijo. Vodilni, delodajalci in lastniki kapitala jih vse bolj grobo kršijo in celo zanikajo! Delavstvo pa? V veliko kolektivih kot da je pozabilo na revolucijo in molče čaka, da bo nekdo tretji naredil red.

Pravice slovenskih delavcev ščiti vrsta veljavne delovno-pravne zakonodaje, z ustavo na čelu. Gre za pravice zaposlenih, ne glede na starost, vero, politično prepričanje in spol in ne glede na to, ali delajo v tovarni, mediju, banki, šoli, mikro družbi ... Teh pravic ne sme nihče kratiti, jih omejevati, si jih po svoje tolmačiti in kršiti. Kršitve so jasno opredeljene, za kršitelje so predpisane kazni in globe. Opredeljeni so tudi postopki pritožb na za to pooblaščene ravni, inšpekcijske službe in druge organe.      

Formalno je torej to področje dokaj dobro urejeno. Resnica pa ima ponekod drugačen obraz. Za zidovi nekaterih kolektivov se dogaja marsikaj nedopustnega. Kršitve se vrstijo, napadov so deležni posamezni delavci, ki niso po meri vse bolj samopašnih in samovoljnih predpostavljenih. Ker je napad najboljša obramba, občutek moči pa lahko opijani človeka, ki mu uspe prilesti na vodilni položaj, skuša le-ta v svoji nezreli zaslepljenosti onemogočiti in v kali zatreti vsakogar, ki si drzne opozoriti na posamezno nepravilnost, neprimerna ravnanja in grobo teptanje pravic.

Za nadrejenega in vodečega, ki se pri delu v službi dosledno ne zaveda svojih odgovornosti, dolžnosti in obveznosti, ki mu jih nalaga položaj odgovorne osebe, je namreč moteč vsakdo, ki noče slepo izvajati takih ukazov, ki presegajo zadolžitve in kompetence narave njegovega dela ali celo nakazujejo na koruptivno ravnanje in politična ozadja. Ozaveščen, poučen, vesten in prizadeven delavec dela vse, kar je skladno z njegovim delovnim mestom, dolžnostmi in obveznostmi. Se bo pa čutil dolžan svoje nadrejene opozoriti na pojav vsake anomalije, krivice, na neprimeren odnos nadrejenega do podrejenih, na nedopustno netenje nestrpnosti in sovražnosti na delu in na ustvarjanje nedostojnih medsebojnih delovnih odnosov. Tak delavec ne bo tiho, ko se od njega in sodelavcev zahteva več neplačanega dela in se jih sili v delo prek uzakonjenega delovnika brez plačila nadur. Opozoril bo tudi na nedopusten prekomeren nadzor nad zaposlenimi, na nedopustno poseganje v zasebnost, na nedovoljene grožnje in ustrahovanje, na kaznivo izvajanje mobinga, na zasmehovanje in poniževanje zaposlenih.      

Nesposobni nezreli vodilni in vodeči predstavniki delodajalcev in kapitala ne dojemajo, kaj priporoča osnovni recept za tvorno sodelovanje in dobre delovne odnose ter spodbujanje pripravljenosti veliko in kakovostno delati. Gre za preprost recept, ki ga že dolgo spoštujejo predstavniki kapitala v visoko razvitih in uspešnih družbah. Na ta recept sta nas že pred leti javno opozorila uspešna menedžerja in podjetnika Akrapovič in Boscarol. Javno sta ga priporočila družbam in kolektivom, ki si prizadevajo dobro delati in biti uspešni ter konkurenčni doma in na svetovnem trgu. Nekako tako je Boscarol že pred leti v pogovoru o uspešnem podjetništvu in zadovoljstvu delavcev na TV Slovenija izpostavil: Le zadovoljen, dobro motiviran in dobro plačan delavec v zdravem, spodbudnem in prijaznem delovnem okolju dela dobro, vestno, odgovorno in veliko! S tem se je strinjal tudi drugi gost v studiu, Akrapovič.

Ta jasen recept izpostavljajo tudi slovenski sindikati, ki po dejavnostih in širše združujejo članstvo, bdijo nad delavskimi pravicami in svojim članom pomagajo v primeru anomalij. Ti sindikati imajo pri nas in po svetu zelo dolgo in uspešno sindikalno prakso. V preteklosti je bilo njihovo članstvo še številčnejše, kršitev na delu pa je bilo manj kot dandanes. Naši nonoti in starši so se veliko bolj zavedali pomena tega članstva, sindikalne celice so delovale domala v vsakem delovnem kolektivu. Tudi zato so nadrejeni dosledneje spoštovali pravice zaposlenih. Odlikuje pa tudi zadnja desetletja slovenske sindikate vrsta uspešnih bitk, izbojevanih na področju kaznovanja kršenja delavskih pravic.

Med zaposlenimi sicer ne manjka tudi takih, ki skušajo na vse načine zmanjševati pomen sindikatov in sindikalizma. Nekateri zaradi nevednosti in nerazgledanosti, drugi zato, ker se sindikatov bojijo in jim pritikajo socialistični ter celo političen naboj. Taki radi odmahnejo z roko, češ da sindikati organizirajo le še obdaritve otrok zaposlenih za dedka Mraza in sindikalne izlete in da niso člani zato, ker je treba plačati tudi članarino. Se pa zadnja leta prvobitni pomen sindikatov spet vse bolj izrisuje in postaja pomemben ter nujen, saj narašča skupina samopašnih in nesposobnih vodečih ter predstavnikov delodajalcev, ki mirno poklekajo pod pritiski kapitala in vodečih političnih struktur.

Zato si je treba na 1. maj pripeti rdeč nagelj. Nagelj spomina na delavsko revolucijo. Nagelj kot opozorilo na pravice in dostojanstvo delavstva. Nagelj kot svarilo tistim, ki bi si drznili te pravice kršiti in teptati. •