Ko bo svet klecnil, bodo Kombinatke stale pokonci
Ženski pevski zbor Kombinat ne potrebuje predstavitve. Njihove rdeče sledi so že več kot 17 let vrisane v domači prostor kot opomin, da se skupnost lahko postavi pokonci tudi takrat, ko institucije klecnejo. Kombinatke ne iščejo nostalgije, ne lovijo mitov. S svojim glasom vzdržujejo tradicijo poguma, ki je rasel iz delavskih bojev, iz ženskih pravic, iz partizanske dediščine in iz vseh tistih drobnih uporov, ki so se začeli v tišini. Njihova nova plošča UPOR in pika to držo spravi v 32-minutni, izjemno zgoščen manifest.
Ženski pevski zbor Kombinat je z albumom UPOR in pika. dokazal, da upor ni stvar nostalgije, temveč stvar nuje.
Foto: Matic ZormanKombinatke so album posnele v rudarski dvorani v Idriji. Tako rekoč v prostoru, kjer so generacije rudarjev in delavcev od jutra do večera dokazovale, da je dostojanstvo stvar vztrajnosti in ne nekega kvazi privilegija. Že izbira lokacije snemanja je povedna. In prav takšne so tudi pesmi.
Album odpre Naš spev, uglasbitev Kosovelove pesnitve, ki je v rokah dirigenta Štefana Maurija postala zborovska budnica. Zbor že takoj na začetku začrta ton: jasen, odločen, brez okraskov. Sledi Bread and Roses, zgodovinski klic tekstilnih delavk iz ZDA. Kombinatke ne interpretirajo, zahtevajo. Kruh kot preživetje. Vrtnice kot dostojanstvo. Brez trgovanja med tema dvema vrednotama.
Odločen “ne” nepotrebnemu patosu
Padaj silo in nepravdo preklopi v ljudsko puntarsko srž. Gre za hrvaški spev, ki ga je v 16. stoletju navdahnil upor na otoku Hvaru. Pesem zveni, kot da bi jo zbor izkopal iz zemlje, a brez negativne konotacije. Turška Tencere Tava Havasi se zasliši kot zvok sodobnega protesta, lonci in pokrovke kot utrip teles, ki nočejo več sprejemati ponižanja. Zbor jo odpoje igrivo, a ne posmehljivo - jasno pokaže, da se upor lahko zgodi tudi skozi improvizacijo. Kot veleva naslov, ki bi ga iz turščine lahko prevedli v “zvok loncev in ponev”, so Kombinatke kuhinjske pripomočke uporabile tudi pri snemanju.
ŽPZ Kombinat: Upor in pika.
samozaložba, oktober 2025
Asikhatali, južnoafriški krik proti apartheidu, zboru doda pridih grobosti, ki ni ne tuja ne eksotična. Kombinatke jo povežejo s čisto našimi zgodovinami zatiranja. Puntarska iz 16. stoletja pa album za trenutek prizemlji, kot bi se glasovi preteklosti in sedanjosti zedinili v enem zboru.
V Jutri gremo v napad se pojavi liričnost, ki nikoli ne zabriše bolečine vojnega časa. Gorizia, tu sei maledetta nato razpre vso težo prve svetovne vojne. Tu zbor zveni, kot bi stal na robu prepada. Brez nepotrebnega patosa in dramatiziranja, zgolj z zavedanjem, kaj pomeni iti proti smrti.
Kako živeti svobodo?
Sledi ruska Po dolinam in po vzgor'jam, ki so jo na naša tla prinesli revolucionarji že pred NOB (članica Ksenja Jus je pesmi dodala tri nove kitice v slovenščini), ŽPZ Kombinat pa z njo ohrani tok albuma - oster in ritmičen. V tem okviru, le z nekoliko bolj plesnim pridihom, ostaja Svoboda, avtorsko delo članice zbora Polone Glavan, ki albumu da sodobni obraz. “Pesem smo vzeli kot priročnik, kako svobodo pravzaprav živeti,” pravijo v ŽPZ Kombinat.
V zaključku ¡Ay Carmela! in Vstajenje Primorske pokažeta, kako široko je polje upora. Od španske protifašistične fronte do primorskega boja za identiteto. Zanimivo je poslušati, kako Kombinatke v isti stih povežejo zgodbe, ki se morda nikoli niso srečale, a dihajo isti zrak.
Plošča zveni močno tudi zaradi dirigentke Mateje Mauri in ekipe glasbenikov, ki stojijo za njo: Rok Šinkovec, Petra Božnik in Jernej Pikel (harmonika), Boštjan Benčič (kontrabas), Janez Valant in Robert Slanič (kitara), Katja Stanič (violina) ter Maja Sever (tolkala) tvorijo hrbtenico spremljevalne glasbe, tolkalec Marjan Stanić pa s svojo perkusivno energijo nosi utrip turških in afriških skladb.
UPOR in pika ne razlaga zgodovine. Ne moralizira. Ne trobi. Stoji kot dejanje - ne glasbeno, ampak človeško. Kombinatke pokažejo, da upor ni stvar nostalgije, ampak stvar nuje. In da pesem, ko jo zapoje skupnost, še vedno lahko dvigne glave. •