Uredniški izbor najboljših domačih in tujih glasbenih kreacij v letu 2024

Tako kot leto poprej so tudi lani primorski glasbeniki in glasbenice dokazali, da z njimi ne gre češenj zobati. Med albumi, ki so izšli na primorskih tleh, gre zagotovo izpostaviti prvo solistično ploščo novogoriškega saksofonista Boštjana SimonaFermented Reality, ki je ušesne kanale ljubiteljev eksperimentalne glasbe pobožala že v začetku leta. Na ploščku lahko slišimo premišljeno mešanico elektrificiranega jazza in zasanjane ambientalne glasbe. Boštjan Simon par exellence, bi rekli tisti, ki maestrovo delo poznajo že iz zasedb Etceteral in There Be Monsters. Vsekakor je Simon s Fermented Reality nakazal izjemno plodno leto, tako na primorski kot vseslovenski glasbeni sceni. In še kako prav je imel.

V začetku leta je na goriškem koncu luč sveta ugledal tudi tretji album briških alter veteranov Goragorja z naslovom Monokrom. Če smo bili na prvih dveh ploščah bombardirani z nekoliko poskočnejšimi - no, ne zares poskočnimi, a nekaj optimizma je bilo vseeno čutiti - melodijami, Monokrom na drugi strani poslušalca potisne v brezno melanholije, brezupa, in opojnosti briškega šnopsa.

Če so leto 2023 na Primorskem zaznamovali ploščki Mind Tree, Masayah in Paranoise, so bili lani na tapeti Elvis Šahbaz, Boštjan Simon in Stamor.

Istrska melanholija

Tudi v slovenski Istri so bili glasbeniki še kako ustvarjalni. V letošnjem izboru iz širokega nabora albumov štrlita dva. Prvi je delo producenta Jana Bajca Fune, ki je s projektom Stamor novembra izdal album The Absurd. Funa, ki ga sicer poznamo bolj iz hip-hop in dubstep svetov, se je tokrat predstavil v bolj kitarski in organski obliki. Vsekakor gre za delo, ki je, oziroma še bo, dodobra zaznamovalo istrsko glasbeno krajino.

Svoj tretji album Beyond Dreams pa je poleti v svet poslal “stric iz Cetor”, kot smo ga poimenovali v eni izmed recenzij, kitarist Elvis Šahbaz. Uspelo mu je skovati album, ki presega preprosto glasbeno izkušnjo. Globoko čustveno potovanje, ki poslušalca vodi skozi različne pokrajine melanholije in upanja, skozi trenutke introspekcije in ekstaze. Njegova glasba je iskrena, pristna in polna čustvene globine, kar potrjuje, da je Elvis Šahbaz eden najpomembnejših sodobnih kitaristov. Album Beyond Dreams je dokaz, da je prava kitara uglašena na srce, in Šahbazova glasba seže naravnost v dušo poslušalca, kjer pusti trajen vtis.

“Na kontinentu” bolj bendovsko naravnani

Ustvarjalni pa so bili tudi drugod po državi. “Šamar” nam je iz ljubljanske betonske džungle v začetku pomladi zadal raper Vazz z albumom Psiha. V luči dojemanja hiphopa kot glasbene zvrsti širšega družbenega pomena je izid albuma Psiha pomemben mejnik. V posluh ponuja popolnoma “bandovsko” zastavljeno različico rapa, saj gre za plod kreativnega procesa vseh štirih članov zasedbe, ki jo poleg Vazza tvorijo še Bistričana Žiga in Peter Smrdel (bobni in bas) ter Filip Vadnu (kitara).

Tudi v rockerskih, natančneje indie rockerskih vodah so ribice še kako hitro plavale. Malce po prvomajskih piknikih so z radijskih valov zazvenele skladbe zasedbe Fed Horses, ki so tedaj izdali album M.L.A.D.. Urša in Jure Mihevc sta alternativni country, kot sta dotlej opisovala svojo glasbo, opustila in se posvetila pop/indie rockerski zvrsti. Na album jima je uspelo zbrati boleče pristne skladbe, ki so sicer zastavljene popolnoma kantavtorsko, kasneje pa v njih poseže izvrstna producentska in aranžerska roka Jureta Mihevca. Gotovo gre za eno lepših in čustveno nabitih izdaj v preteklem letu.

Divje je bilo tudi na štajerskem koncu, kjer so tla zatresli skate punkerji Alo!Stari s svojim albumom Sem prii, nič ti neom!. Glasbeno fantje sicer niso naredili nekih tektonskih premikov, z lahkoto pa lahko trdimo naslednje: ob poslušanju albuma se poslušalcu zdi, da se je usedel v časovni stroj, se odpeljal v drugo polovico devetdesetih let. V čas, po katerem današnja mladina lahko samo hrepeni. Hvala, Alo!Stari.

Ameriška agresija proti balkanski zasanjanosti

Če je na domačih tleh, zahvaljujoč Elvisu Šahbazu, kraljevala klasična kitara, je v tujini zastavo nosila električna. Ameriški black metalci Akhlys so vroče poletno ozračje ohladili z albumom House of the Black Geminus, ki gotovo predstavlja pomemben mejnik v agresivnih glasbenih zvrsteh. Ni za vsakogar!

Podobno zvočno izkušnjo kot Akhlys ponujajo tudi njihovi rojaki Knocked Loose, ki so letos v igri tudi za prestižnega Grammyja. You Won't Go Before You're Supposed To je, sploh s skladbo Suffocate, pri kateri so moči združili s provokativno glasbenico Poppy, v hardcore punk in deathcore svet pripeljala reggaeton ritme. Ja, prav ste prebrali. Zato bi bil greh, če albuma ne bi uvrstili med tiste, ki so najbolj zaznamovali preteklo leto.

Tu so še hrvaški Nemeček, ki so z nadaljevanjem prvenca Prokletije znova premaknili meje etno glasbe. Celotna zvočna kulisa na albumu Prokletije II je tokrat bistveno bolj polna, kot se je spomnimo s prvenca. Pri žanrsko izredno fluidnem izdelku gre za zanimivo mešanico tradicionalne tamburaške glasbe, balkanskih ritmov, psihadelike, kraut rocka, noisea in na trenutke celo punka in metala. Tako drzne mešanice bi nekateri utegnili oklicati za “paštroč”, nesmiselno združene sestavine, ki tvorijo nek povprečen polizdelek, a Nemeček je vse prej kot to.

Kaj je zares “alternativno”?

Jazzovski svet je letos pretresla dvojna plošča The Bird of a Thousand Voices armenskega pianista Tigrana Hamasyana, ki s pomočjo privlačno cikličnih melodij in jazzovske improvizacije niti mističnega armenskega ljudskega izročila obogati s sintetizatorji, vse skupaj pa podkrepi s subtilno energijo progresivnega rocka. Enostavno čarobno.

Res je, Taylor Swift je tudi postregla s solidnim albumom, toda potrebno je priznati, da je vzhajajoča pop ikona Charli XCX vsekakor presegla pričakovanja. Njen zadnji album Brat je gotovo najuspešnejši doslej. Z edinstveno zvočno podobo in provokativnimi besedili, na katera stavi, Brat nosi tudi neko ranljivost, ki je bila sicer vedno del pevkinega ustvarjanja, a še nikoli doslej ni bila tako odkrito izpostavljena.

Nesporni zmagovalec na tuji sceni pa prihaja iz Anglije, natančneje iz mesta Sheffield, kjer domuje skupina Bring Me the Horizon. Skupina, ki jo je med zvezde pred leti izstrelil album Sempiternal, je s svojim zadnjim albumom Post Human: Nex Gen ponovno izumila nov žanr. “Avril Lavigne metal” bi lahko rekli, ki iz zvočnika zadoni druga skladba LosT. Že skoraj pretenciozna mešanica metalcora, hyperpopa in pop-punka metalski svet premika nazaj na radijske postaje. Nekaterim je to pogodu, spet drugi pa bentijo, češ da spevne melodijice in nasičena produkcija nimata mesta v “alternativi”. Presodite sami.