Sleep Token: flamingo, rožice in djent
Arkadija v antični mitologiji in literaturi predstavlja idiličen raj, kjer ljudje živijo v harmoniji z naravo. Je nekakšen pastirski svet brez skrbi. A kaj, ko se tudi v raju nariše Smrt in mirne duše izusti “Et in Arcadia ego” - tudi v Arkadiji sem. Na to, da v nobenem raju ne moremo ubežati Smrti - interpretacija le-te je prosta po Prešernu -, opozarjajo tudi britanski skrivnostneži Sleep Token, ki so nedavno v svet poslali težko pričakovani album Even in Arcadia.
Biti glasbenik pomeni tudi biti ranljiv. To je neizpodbitno dejstvo, ki se ga še kako dobro zavedajo britanci Sleep Token, ki se že od svojih začetkov na vse pretege trudijo skriti svojo identiteto. Tako kot sami člani benda, je skrivnostna tudi pot do samega albuma Even in Arcadia, ki je izšel 9. maja pri založbi RCA in tako nasledil svojega predhodnika Take Me Back to Eden, ki je frontmana Vessela in druščino izstrelil v sam vrh svetovne glasbene scene.
Sleep Token so prihod albuma napovedali v svojem značilnem slogu: simbolno, s plastmi šifer in umetniških referenc. Vse se je začelo z nenavadno spletno stranjo, kjer so oboževalci morali razvozlati razpršene znake in skrito sporočilo v kodi. Namigi so vodili do angleškega spomenika iz 18. stoletja, povezanega s Poussinovo sliko Pastirji v Arkadiji - opominom, da je smrt navzoča tudi v raju.
Skozi številne šifre, uganke in QR kode so oboževalci na koncu le lahko razbrali, da Sleep Token napovedujejo nov album in prve tri pesmi: Emergence, Caramel in Damocles. Več o njih kasneje.
Za začetek se sprehodimo skozi album, ki se prične s skladbo Look To Windward. Poslušalcu takoj postane jasno, da so pred njim Sleep Token. Prepletanje nežnih klavirskih, sintovskih in ambientalnih pasusov s silovitimi izbruhi metalske intenzitete, pa besedilo, ki se osredotoča na notranji boj, občutek izgubljenosti in krhko iskanje svetlobe v temi.
O lepljivi karameli in trip-hopu
Sledi prvi single s plošče, Emergence, ki gradi na kontrastih med božanskim in demonskim, mehkim in brutalnim, racionalnim in čustvenim. Skladba ponudi tudi prvi trap beat na plošči - slišimo ga lahko tudi v djent različici -, za Sleep Token značilni ponavljajoči se “mantra” refren, zaključi pa se s prefinjenim in izvrstno produciranim saksofonom.
S celotnega albuma najbrž najbolj izstopa Past Self. Gre za komad, poln minimalističnih beatov, ki nekoliko spominjajo na emocionalni lo-fi trap. Past Self je tako odličen uvod v Dangerous, ki nadaljuje z neko navidezno trap estetiko, tej se pa kmalu pridružijo nizko uglašene kitare, vokalist Vessel pa znova postreže s svojimi prefinjenimi, čutnimi linijami.
Skladba, ki se je od izida albuma najbolj “prijela” med poslušalci, je gotovo Caramel. Ne le zaradi sila zapomnljivega referena, temveč tudi zaradi izrazite lirične simbolike. izraža izjemno osebno in introspektivno izpoved o temni plati uspeha, izgorelosti in čustveni odtujenosti, ki jo prinaša življenje v središču pozornosti. Pesem ni neposredno o ljubezni, kot bi naslov morda namigoval, temveč o notranjem konfliktu med ranljivostjo, utrujenostjo in vztrajnostjo, preoblečenem v sladko-grenko metaforo. Naslov simbolizira nekaj, kar je privlačno, sladko, mehko - a lepljivo, zadušljivo. Močno prisotna je tudi eksistencialna tesnoba in vprašanje, če je rast sploh mogoča, ali samo navidezna.
Even in Arcadia, šesta in obenem naslovna skladba, se zvočno oddaljuje od težjih metalskih prijemov, ki jih Sleep Token pogosto uporablja, in se nasloni na elektronsko-ambientalne teksture, ki spominjajo na synthpop, lo-fi trip-hop in celo nostalgični 80’s elektroniko. Struktura skladbe je zadržana, skoraj meditativna, kar ustreza občutku razmišljanja in oddaljenosti.
Tu je še standardna Los Angeles pop skladba Provider, ki jo v drugem delu podkrepijo distorzirane kitare, ki spomnejo, da so Sleep Token v svoji biti menda “metalci”.
Vessel - umetnik, ki išče olajšanje
Tu je še tretji single s plošče, Damocles, pretresljivo iskrena izpoved o ujetosti med zunanjim uspehom in notranjim zlomom. Vessel pooseblja umetnika, ki ne išče več slave, temveč olajšanje - ali vsaj razumevanje. Glasbeno je pesem zadržana, vendar izjemno izrazna, saj pusti, da besede dihajo, in s tem doseže večji učinek kot katerikoli izbruh agresije.
Predzadnja na spisku je Gethsemane, tortica za ljubitelje progresivne glasbe, ki se spogleduje tudi s prvinami djenta.
Album sklene Infinite Baths, ki prinaša občutek brezčasne introspektivne plime vse do zaključka, ki je tako djentovski, da bi tudi najmirnejši zen mojster pomigal z glavo.
Prvi trije singli albuma Even in Arcadia so nedvomno izstopali in pokazali moč, ki jo Sleep Token še vedno obvlada - Caramel je na primer prava mojstrovina. Ti komadi so navdušili poslušalce in postavili visoka pričakovanja za celoten album. A ko album poslušaš kot celoto, hitro opaziš, da večina preostalega gradiva ostaja nekje na varnem, znotraj udobnega okvirja njihovega prepoznavnega stila, brez večjih presenečenj ali prebojev.
Sleep Token so na prejšnjih ploščah znali šokirati in prepričati z inovativnostjo ter izrazito emocionalno intenziteto, tu pa je napredek bolj zadržan in manj drzen. Even in Arcadia ostaja solidna plošča, ki potrjuje njihovo mesto v glasbeni sferi, a ne izpolni v celoti pričakovanj po evoluciji, ki bi jo od tega benda, ki si je ustvaril tako močan pečat, morda pričakovali.
