Skupno odkrivanje, skupno ustvarjanje Cveta Kobala in Metke Ravnik-Glavač
Največkrat ga srečam v Izoli na Svetilniku, po navadi odetega v kaj toplega, denimo v flis, četudi je sredi poletja in vroče. Po dolgem plavanju, ki si ga rad privošči, mu ta sploh ni odveč. Na hitro kaj poklepetava, recimo o dogajanju v njegovi rodni Idriji, predvsem pa v Ljubljani, kjer pretežno živi, ker tam dela. A kadar le more, je rad v Izoli, v morskem domu.
Cveto Kobal zmeraj povpraša po novicah v našem obmorskem mestu, o kakšnem koncertu, razstavi ... Preseneča ga znova in znova, koliko kakovostnih prireditev, kulturnih (in drugih) dogodkov je tukaj. Seveda rečeva celo kaj o kuhi, nazadnje o preprosti slastni zelenjavni juhi. Včasih ga vidim tudi z njo.
Prišla je tudi ona
Prvič sem ju videla skupaj pred leti, še precej pred “koronskim” časom, ko je imel koncert v Ljubljanski ulici, na Largu pri Špini. Tistega poletnega večera smo bili očarani in začarani ... Predstavil se je s flavto, tudi zapel je. Virtuoz, vajen svetovnih odrov, se je na trgu med razgretimi izolskimi hišami počutil odlično, zelo razpoložen je bil, večer pa iskriv. Na klavirju ga je spremljal pianist Dean Semolič. Redko ga slišimo, a ko ga, nas tudi on pusti brez besed. Tik pred koncertom sta se videla prvič, a nastop je bil čudovito ubran. Kako naj bo drugače ob dveh tako vrhunskih glasbenikih. Res je bilo nepozabno, neponovljivo ...
“Spomin na poljev meglici pozabe zažari,ko skozi svetlobo žarkov spoznanje oživi, da sva jaz in ti od začetka dni ...”
In tistega večera je prišla tudi ona. Pa ne iz Ljubljane, kjer živi. Pač pa iz Skandinavije, kjer je v tistih dneh predavala. Ni hotela zamuditi koncertnega večera … In ga ni! Uspelo ji je priti pravočasno v Izolo, čeprav je bilo to kar težko izpeljati.
Zadnja je drugačna
Cveto Kobal je eden naših najvidnejših flavtistov, sicer profesor na Oddelku za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Flavto in solo petje je študiral v Ljubljani, izpopolnjeval se je v Švici, ZDA, Kanadi, precej časa v Franciji ... Koncertira kot solist z orkestri, nastopa na solističnih recitalih in kot član različnih komornih skupin doma, v Evropi, drugje po svetu.
“Greva zaklade iskatmed bele breze, na bregove morja, greva, da vrneva se tjakjer od vedno bivava ...Prinesi mi šopek lilij, ne da bi jih utrgala, poljubi me, ne da bi se dotaknila mojih ustnic ...”
Leta 2005 je prejel zlati znak Univerze v Mariboru, leta 2009 pa Betettovo nagrado, najvišje strokovno priznanje Društva glasbenih umetnikov Slovenije. Že kot študent je bil član Orkestra Slovenske filharmonije, potem pa solo flavtist simfonikov RTV Slovenija. Snemal je za radio in televizijo, sodeloval na mnogih zgoščenkah za domače in tuje založbe. Je tudi avtor glasbe za več dokumentarnih in igranih filmov. Izdal je že nekaj samostojnih zgoščenk, a ta zadnja, naslovljena Razpihal sem nebo, ki je pravkar izšla (pri založbi Klopotec), je posebna, malce drugačna od poprejšnjih.
O naravi in življenju na najglobljih ravneh
Ustvarila sta jo namreč skupaj z njo, z Metko Ravnik-Glavač. Je raziskovalka in univerzitetna profesorica, končala je študij kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo in doktorirala iz molekularne genetike na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Izobraževala se je in delovala na številnih akademskih ustanovah po Evropi in ZDA.
Tisti, ki jo bolje poznajo, pravijo, da strastno raziskuje, kako delujeta narava in življenje na najglobljih ravneh, povezuje tudi znanost in duhovnost in s tem odpira nova področja raziskovanja in poučevanja. Razvija svojo življenjsko filozofijo in notranjo etiko. Strastno pa počne še veliko drugega, med drugim celo slika in piše (pravkar je izšla tudi njena zbirka pesmi Moje in tvoje oči, del njih je zbranih na zgoščenki, ki jo danes predstavljamo).
Odkrivata zaklade
Poslušam novo zgoščenko Razpihal sem nebo in že ob naslovih skladb odtavam ... Svetloba pomladi. Od začetka dni. Potuje sonce. Razpihal sem nebo. Z dihom vetra. Ljubezen je to. Šopek lilij. Vonj življenja. Polje spominov ...
Flavta vpelje in sklene glasbeno potovanje, torej prva in zadnja skladba sta instrumentalni, vse preostale vmes pospremijo besede, glas. Odnaša me. Kako me ne bi ...
Metka Ravnik-Glavač je avtorica vseh besedil z nove zgoščenke in ovitek krasi slika izpod njenega čopiča. Vse pesmi pa je uglasbil Cveto Kobal, tudi odigral jih je na različna glasbila (razen flavte je slišati še klavir, kitaro, kontrabas in nekatera mala tolkalna glasbila), jih pospremil z raznimi zvoki ter jih, seveda, občuteno in zares prepričljivo zapel.
Poezija ljubljenja
Cveto Kobal in Metka Ravnik-Glavač, strokovnjaka vsak s svojega področja, se tokrat podpisujeta skupaj. Ustvarila sta zgoščenko, malo veliko mojstrovino, tako zelo pristno, da bi težko bila bolj. Izbrane besede. Lirika. Zvok, ki seže najgloblje. Eno samo čutenje. Poezija ljubljenja.
Odkrivata zaklade, plešeta med nebom in zemljo, z nami delita vonj življenja, ko se upočasni svet ... In poletni dnevi, a ne samo poletni, so tako še lepše obarvani, še polnejši, še bolj živi ...
