Aljaž Novak

Predsednik, ki kliče k uničenju

Zvočni bazar
, posodobljeno: 10. 10. 2025, 16:20

Težko je biti ciničen, ko pride do projekta President. Skupina je še pred izdajo prvega singla tiho splezala na line-up enega največjih metal festivalov v Evropi, kar je sprožilo val špekulacij in obtožb o “industry plantih”. Z zamaskiranim vokalistom in natančno premišljeno estetiko so si hitro prislužili primerjave s Sleep Token. In te niso brez podlage.

President je obenem tudi psevdonim zamaskiranega pevca skupine, ki je letos maja eksplodirala na metalski sceni.

President je obenem tudi psevdonim zamaskiranega pevca skupine, ki je letos maja eksplodirala na metalski sceni.

Foto: Posnetek Zaslona

President so pred tedni v svet poslali prvenec, EP King of Terrors. Gre za eno najbolj pričakovanih izdaj leta, a vprašanje, če glasba lahko preseže nivo zastavljenega mita, ostaja.

Otvoritvena skladba In The Name of The Father je masivna, popolno producirana, z veličastnim refrenom in breakdownom, ki bi ga zavidali tudi Sleep Token ali njihovi še bolj “mastni” rojaki Architects. Kljub temu vokalni autotune ni za vsakogar. Nekateri ga razumejo kot dodatek k teatralnosti, spet drugi pa kot nepotrebno plast med poslušalcem in “organskostjo” komada.

Sledi Fearless, ki nadaljuje v podobnem duhu - melodičnem, epskim in blazno ambicioznem. Spet ga lahko uvrstimo med sorodne Architects in Bad Omens, z bogato produkcijo in prvovrstnim občutkom za dinamiko. Lahko bi rekli, da je moteče to, da obe uvodni skladbi delujeta preveč popolno, preveč zračunano, kar še bolj gradi občutek, da gre za projekt z jasno začrtano mislijo na algoritme in arene.

A potem udari Rage, prva resnejša sprememba. Pesem je navdahnila pesem valižanskega pesnika Dylana Thomasa Do Not Go Gentle Into That Good Night. Je skoraj zavajajoče nežna, hrabro meša elemente progresivne elektronike, ambientalne teksture in nežne melanholije. Deluje kot nekakšen dih med udarci in kaže, da President niso le produkt formule, temveč tudi bend z idejami.

King of Terrors svoj vrhunec gotovo doseže z Destroy Me. Gre za histerični krik besa, samouničenja, je surova, agresivna in nosi neposredno sporočilo - uničite me! Je točka, ko se President resnično sprostijo. Rifi so brutalni, vokalni prehodi organski, dinamika pa popolna. Če kaj, je Destroy me dokaz, da za masko stoji prava intenzivnost.

Predzadnja Dionysus, je prežeta z obupom in razkrojem, hkrati pa ohranja skoraj romantično melanholijo. Tematsko se navezuje na boga vina in norosti, ki simbolizira mešanico ekstaze in norosti.

EP zaključuje Conclave, najnežnejši trenutek zbirke, skorajda duhovna katarza po vsem hrupu, s subtilnimi klici k posmrtnemu življenju.

King of Terrors je EP, ki živi na presečišču elektronskega popa in sodobnega metalcora. Je izdelek, ki je obenem preveč premišljen in preveč iskren, da bi ga bilo mogoče zlahka zavrniti. Da, President diši po industrijskem projektu, po natančno zasnovanem eksperimentu, ki nagovarja fene Sleep Token. A dejstvo ostaja: zadeva zveni. Dobesedno.

In čeprav ne bo utišal kritik o “industry plantih”, bo poslušalce težko pustil ravnodušne. President so tu in si zaslužijo našo pozornost. •