Poletje z Alcest? Ledvico bi dal za to!

Na eni strani imamo predsednico republike, ki na proslavi ob dnevu državnosti govori o prihajajočih temnih oblakih in siloviti ujmi, ki nam preti, na drugi pa francoske shoegazerje Alcest, ki jim je s svojim sedmim albumom Les Chants de l'Aurore te grozeče oblake uspelo vsaj za trenutek ali dva razbliniti. Pričujoči plošček bi težko vzvišeno kategorizirali kot “dober” ali “slab”, saj me vedno znova preseneča, kako je Francozom ponovno uspelo preseči moč besed.

Štirje letni časi so sicer eden najpogostejših motivov v umetnosti in glasbi, poleg življenja, ljubezni in smrti. Čeprav Alcest v svojem delu redko neposredno omenja cikličnost letnih časov, se sprehod po njihovi diskografiji zdi kot sprehod skozi leto.

Debitantski album Souvenirs d'un Autre Monde je priklical prebujajoči se svet zgodnje pomladi, ko mraz popušča in se življenje počasi vrača. Ecailles des Lune je bil na drugi strani pravi zimski album, ko svet prekrije tema in zemlja utihne pod snežno odejo. Sledila sta Shelter in Kodama, ki nekako “štrlita ven” iz opusa prekaljenih Francozov, ki so kasneje opustili eksperimenalno noto in se z albumom Spiritual Instinct vrnili na stara pota. Zdaj, pet let po jesensko obarvanem Spritual Instinct, s katerim so Alcest hodili po robu med svetlobo in temo, je luč sveta ugledal Les Chants de l'Aurore.

Album je -premišljeno, ali pa tudi ne- izšel ravno na dan poletnega solsticija in datumu izdaje navkljub izžareva atmosfero poznega poletja, ko se toplota sreča z melanholijo in zadnji veličastni sončni žarki preženejo bližajočo se temo. Gre za najbolj svetlo Alcest kreacijo, z izjemo albuma Shelter, tako zvočno kot duhovno.

Les Chants de l'Aurore kljub svoji navidezni lahkotnosti ohranja trdno prizemljenost, predvsem zaradi aktivne vloge bobnov, ki vnašajo energijo tudi tam, kjer so slojevite kitare najbolj eterealne.

Vokalni performans idejnega vodje zasedbe Stéphana Pauta z umetniškim imenom Neige tudi na tem albumu ne prizanašajo s svojo čutnostjo, zasanjanostjo in tudi surovo. Podobno je tudi z delom bobnarja Jeana Deflandreja Winterhalterja, ki na trenutke deluje metalsko neposredno in nekoliko grobo, a obenem tudi subtilno. Z uporabo blackmetalskih blast beatov je na tem albumu zadržan, a se jih posluži ob pravih trenutkih.

Uvodna skladba, ki nosi naslov Komorebi, kar pomeni sončno svetlobo, ki sije skozi listje, je eno izmed čustveno najmočnejših del na albumu. Sledi Amethyste, osem minutno delo, ustvarjeno po preverjenem shoegazerskem principu, kjer do izraza pridejo tudi Neigevi visoki kriki.

Zanimiva je tudi Reminiscence, nekoliko krajša skladba, ki je za razliko od večine del Alcest, temelji na klavirju, toplih vokalnih harmonijah in godalih.

Roko na srce, album je čaroben. Toda, so Alcest ponudili kaj novega? Niso! In s tem ni popolnoma nič narobe. Čeprav bi si bilo zanimivo zavrteti ploščo, na kateri bi Neige in druščina malce eksperimentirali onkraj njihovega običajnega snemalnega okolja, je težko najti skupino, ki bi si bolj zaslužila naziv shoegaze velikanov. Res je, da se je že Spiritual Instinct iz leta 2019 zdel kot nekakšno ustoličenje na piedestalu, a medtem ko je tisti album sprejel temnejše, bolj neposredno udobje, je novi album nekoliko svetlejši.

Les Chants de l'Aurore zagotovo skeptikov ne bo spremenil v oboževalce, vendar če potrebujete album za uvod v Neigev svet, bi to lahko bil pravi.

---