Pogovoriti se moramo o Wintersun

Srečo ovira pričakovanje velike sreče, pravi slovenski pregovor. Oboževalci finske simfonične melodeath zasedbe Wintersun so te dni lahko na lastni koži občutili, kako resničen je. Prekaljeni Finci so namreč 30. avgusta izdali težko pričakovani album Time II in z njim poslušalce milo rečeno peljali žejne čez vodo.

Za popolno razumevanje polemike okrog albuma Time II, je potrebno zavrteti čas - ironično, kajne? - nazaj v leto 2012, ko je pri založbi Nuclear Blast izšel album Time I. Slednji je namreč oboževalcem Wintersun ponudil sicer smiselno, a nekoliko bolj orientalsko nadaljevanje fantastičnega “self-titled” prvenca, ki je Fince ponesel med zvezde. Time I je presenetil tako kompozicijsko kot produkcijsko, zato so oboževalci po tem, ko je vodja zasedbe Jari Mäenpää razkril, da bo album Time razdeljen na dva dela, drugi del že težko pričakovali.

Ob studiu bi imel savno

Leta so tekla, albuma pa ni bilo od nikoder. Mäenpää je nekdaj slovel kot zagrizen audiofil in ekstremno pedanten producent, ki ve, kaj hoče in kako priti do želenega rezultata. A realnost je v kapitalizmu kristalno jasna - kvaliteta stane. Založba Nuclear Blast, s katero je Mäenpää podpisal pogodbo, mu - kot je navedel v več objavah na družbenih omrežjih - takšne količine denarja, kot jo je pričakoval, ni zagotovila. Navedel je namreč, da želi zgraditi svoj studio (ob njem si je zaželel tudi savno), kjer bo lahko dokončal album. Ker ga je založba pri tem milo rečeno “odpikala”, se je obrnil na oboževalce in zagnal tako imenovano “crowdfunding” kampanjo, prek katere je zbiral sredstva za gradnjo studia in snemanje albuma.

Kampanja je presegla pričakovanja, saj so v enem dnevu zbrali več kot 150.000 evrov, skupno pa kar 464.330 evrov. Oboževalci so bili navdušeni in pričakovali, da bodo Wintersun z zbranimi sredstvi kar se da hitro dokončali album Time II, za katerega je Mäenpää trdil, da je že zdavnaj pripravljen za snemanje. Namesto tega pa so leta 2017 Wintersun izdali album The Forest Season, ki je bil stilistično in konceptualno popolnoma drugačen od Time I, predvsem pa je Mäenpää svoj tretji album pospremil z izjavo, da Time II nikoli ne bo izšel. S čimer v principu ni nič narobe, če albuma ne bi posnel s pomočjo donacij.

Pol milijona za ...?

Oboževalci in donatorji, ki so se počutili ogoljufane, svojega razočaranja niso skrivali, kar se je odražalo predvsem v spletnih komentarjih, kakopak ... A videti je bilo, da ti vodji zasedbe ne pridejo do živega. V začetku leta 2024 je namreč Jari Mäenpää najavil težko pričakovani izid albuma Time II. In napočil je dan, ko je nadaljevanje ene najuspešnejših plošč v metalski zgodovini po 12 letih iskanja popolnega zvoka le ugledalo luč sveta. Kako zveni, se sprašujete?

“Ravnodušno” je morda preveč nevtralen izraz, ki bi opisal moje občutke ob koncu poslušanja albuma, ki ga je nekdo “poliral” 12 let in za katerega je zbral pol milijona evrov. V same skladbe in kompozicijo se ne bi spuščal, saj nekako sodijo v kontekst in predstavljajo popolnoma smiselno nadaljevanje Time I (z izjemo prisiljenih in popolnoma nezanimivih kitarskih solaž).

Obregnil se bom ob produkcijo, saj je bila - po Jarijevih navedbah - ravno ta tisti faktor, ki je izid albuma zamaknil za deset let. Album je produkcijsko nasičen, kar sicer ni presenečenje. Največja težava je produkcija bobnov. Kick in snare namreč zvenita zelo podobno, le da je snare nekoliko glasnejši, kar je škoda, saj je bobnar Kai Hahto svoje linije izvedel brezhibno.

Raje si zavrtite prva dva albuma

Orkestralni aranžmaji so sicer poslušljivi, a žal pretirano potisnjeni v ospredje in tako popolnoma “požrejo” zvok bas kitare, ki je na albumu praktično neslišna. Če mora človek petkrat poslušati celoten album, da zazna vse detajle, nekaj ni v redu.

No, malce se pa le lahko vpičim v kompozicijo - ne vem, zakaj si to delam, a med pisanjem članka namreč še enkrat poslušam celotno ploščo. Večina pesmi trpi zaradi pretirane dolžine. Na primer, po zaključku skladbe Storm poslušalca čakajo še tri minute zvokov dežja in grmenja, kar je popolnoma nepotrebno, medtem ko ima Silver Leaves predolg, triminutni uvod. Če bi bile pesmi nekoliko krajše, bi album deloval bolj tekoče in naravno. Ta težnja po razvlečenih skladbah z dolgočasnimi uvodi in zaključki pa je žal nekaj, kar danes pokvari številne izdaje.

Time II žal ni ugodil mojim pričakovanjem. Mäenpää je potreboval 12 let (in pol milijona evrov donacije) za dostavo 49 minut kaotičnega, neuravnovešenega in prenasičenega metala, ki na vsakem koraku ponuja preveč vsega. Kar je za glasbenika takega kova sramotno. Namesto prefinjene, lepo oblikovane, “sexy” melodeath skulpture smo dobili prežvečeno glasbeno spakedranščino brez prave oblike. Škoda.

Tistim, ki se boste z Wintersun srečali prvič, tako poslušanje četrtega (pa tudi tretjega) albuma odsvetujem. Namesto tega si raje zavrtite prva dva, ki sta kot nalašč za preživljanje zimskih večerov ob kaminu in vrčku aromatičnega kuhanega vina.

---