Perverzna uživancija v večnem trpljenju

Katarza v black metalu je nekaj paradoksalnega. Gre za žanr, ki se na prvi pogled izmika vsakršnemu očiščenju, ker je umazan, kaotičen, sovražno nastrojen do transcendence v tradicionalnem smislu. A prav tu se skriva njegov katarzični potencial - v tem, da poslušalca ne vodi k razrešitvi, temveč k soočanju z notranjim razkrojem, z ničem, z afektom, ki ga družba potiska na rob. Lahko bi rekli, da black metal deluje kot perverzni superego. Poslušalcu veleva naj uživa v trpljenju, pri tem pa razkriva razpoke sodobne subjektivnosti.

Gaerea, sicer zastavonoše portugalske black metal scene, s svojo zvočno in v piko dodelano vizualno estetiko ta mehanizem poglabljajo. Niso nihilisti v klasičnem pomenu, temveč bi jih lahko opisali kot arhitekte čustvenega ruševinstva, ki poslušalca prisilijo, da se zazre v praznino in v njej najde neko obliko očiščenja. Ne v smislu odrešitve, temveč v potrditvi - bil sem v praznini in jo začutil.

Konec lanskega oktobra so Gaerea pri francoski založbi Season of Mist izdali svoj četrti celovečerni album Coma, ki ponuja brezizhoden preplet introspektivne bolečine in eksternalizirane agresije. Če je koma stanje med življenjem in smrtjo, je Coma stanje med tišino in krikom - med željo po izhodu in zavedanjem, da izhoda ni.

Katarza, ki jo ponuja Coma, ni očiščenje, temveč potrditev - potrditev, da je bolečina legitimna, da je praznina del nas, da je razkroj sestavni del preobrazbe.

Album odpre romantična The Poet's Ballet, v kateri se frontman Guilherme Henriques potopi v globine svojega uma in prisluhne zloveščim melodijam, ki odmevajo v karnevalu norosti. Skladba se začne z nežnimi, eteričnimi kitarami in čistimi vokali, ki ustvarjajo občutek miru in introspekcije. Ta uvodna faza traja približno dve minuti in pol, nato pa sledi nenaden prehod v intenzivnejši del z agresivnimi vokali, hitrimi blast beat ritmi in disonantnimi kitarami. Ta kontrast med umirjenostjo in nasiljem je značilen za Gaereo in učinkovito izraža tematiko notranjega boja in čustvene razklanosti. Izjemen je tudi Henriquesov vokalni performans, ki tokrat poleg “tradicionalnega” vreščanja ponudi tudi nežnejšo verzijo sebe. Impresiven uvod, ni kaj dodati.

Gaerea: ComaSeason of Mist, 2024

V času, ko black metal pogosto zapade v klišeje lastne mitologije, so se Gaerea dvignili nad formulo. Ne z inovacijo, temveč z integriteto.

Cena: 20 evrov

Katarza skozi kaos

Sledi Hope Shatters, ki je za razliko od The Poet's Ballet nekoliko bolj tradicionalno blackmetalska. Cvileč kitarski uvod, ki ga po štirih taktih preseka gromki “UGH” in Gaereo nemudoma ustoliči kot “blast beat institucijo”. Black metal kot se šika. Z visokimi kitarskimi tremoli skladba pridobi na svoji zloveščosti, ta pa svoj vrhunec doseže z udarnim krikom naslova pesmi - in vso upanje se vendarle razblini.

Skladba Suspended nastopi kot zvočna senca med razbitjem upanja (Hope Shatters) in plamenom dokončnega propada (World Ablaze). V strukturi albuma ima - kljub temu da jo slišimo že v prvi polovici - ključno mesto. Gre za najčistejšo upodobitev tesnobe, ki ne išče razrešitve, temveč vzpostavi stanje zadušenosti. Zvočni zidovi se postopno nalagajo, skorajda filmsko, do mere, ko postane poslušalcu duševno neznosno. Ravno v tem je kal katarze - ne kot očiščenje, temveč kot sprejemanje. Suspended ne vodi k vrhuncu, vodi k praznini, ki pa v black metalu pogosto deluje kot začetna točka preobrazbve. Tukaj se razkriva Jungova senca - aspekt psihe, ki ga potiskamo stran, Gaerea pa jo z brutalno iskrenostjo dvigajo v ospredje.

V praznini, ki nas čaka, ko nam niti upanje več ne ostane, je World Ablaze. Nekakšen val smrti, ki ne nosi osvoboditve, temveč počasnega razkroja. Gre sicer za najkrajšo skladbo na albumu, toda v tej “kompaktnosti” se skriva esenca Gaereine filozofije: uničenje ne potrebuje šestih ur, da bi bilo učinkovito. Dovolj je trenutek.

Neizumetničeni Behemoth

Kot peta nastopi naslovna skladba, ki je eden izmed najbolj impresivnih primerov Gaereine sposobnosti, da iz introspektivne paralize izvabi dramatičnost in teatralnost. Skladba Coma je skoraj operna - ne po strukturi, temveč po učinku. V njej se zazna celo vpliv poljskih titanov Behemoth, vendar brez neke pretencioznosti, arhaičnih latinskih inkantacij in nizanja hebrejskih imen za boga. Coma izpade kot manifestacija psihičnega odklopa, melanholični krik iz notranjega vakuuma. V izolaciji, v “nebiti” se rojeva najbolj surova emocionalna resnica.

Zame najbolj oseben in emocionalno nabit trenutek plošče je Wilted Flower. Dojemam ga kot popoln razpad osebnosti v počasnem valovanju. Z uvodnimi clean kitarami, govorjenim delom in občasnim zdrsom v DSMB-jevski patos nas skladba zavede, da smo v neki bolj nežni epizodi. Pa nismo. Gaerea nas tukaj ne boža, temveč iz nas povleče vsako iluzijo, da obstaja odrešitev. A hkrati - in tu je paradoks black metala - ta razpad ni destruktiven, temveč očiščevalen. Ko pesem doseže vrhunec, gre za tisti moment, ko tiho jokaš v notranjosti, a se nasmehneš, ker si še živ. Razumi, kdor more.

Na papirju bi naslednja skladba morala predstavljati nekakšno obnovitev, a Reborn je skoraj ironična. Začne s poskočnim, skoraj “groovy” ritmom, ki deluje kot lažna obljuba. Tu se Gaerea poigra s pričakovanji. A roko na srce, neuspešno. Skladba je šablonska. Gre za komad, ki bolj funkcionira kot most, ne kot vrhunec. Toda to ni nujno slabost. V naraciji albuma je Reborn tisti trenutek po katarzi, ko pomisliš, da si nekaj razumel - dokler ne ugotoviš, da si se samo ponovno znašel v istem labirintu. Jungovsko gledano gre za iluzijo individuacije, ki se razblini, še preden dosežeš središče mandale.

Z naslednjo, Shapeshifter, se album vzpne na višjo raven - ne zaradi izvirnosti, temveč zaradi konsistence. Shapeshifter je esenca Gaereinega izraza: estetsko popoln, tehnično brezhiben, emocionalno razklan. Black metal pogosto slavi pristnost, toda Gaerea si drzne priznati, da pristnosti ni - obstaja samo neprestano preoblikovanje, prilagajanje, razkroj identitete. Gre za pesem o sodobnem subjektu, razpetem med željo po pripadnosti in klicem po samoti. Katarza tu ni razrešitev, temveč utrujenost - izčrpanost zaradi večno spreminjajoče se maske, ki pa jo nikoli ne moremo zares sneti.

V praznini se ne izgubiš ... v njej se najdeš!

Unknown je komad, kjer nasilje ni le čustveno, temveč telesno - čutiš ga v ramenih, v hrbtenici, v čeljusti. To ni depresija; to je ekstaza nihilizma. Kot bi poslušal black metal verzijo Nietzschejeve večnega vračanja: trpljenje, da, a naj se ponavlja v neskončnost, ker je v njem lepota. Lahko bi trdili, da je Unknown ena izmed bodočih klasik žanra - zaradi uravnoteženosti med surovostjo in eleganco, brutalnostjo in ritmično domiselnostjo.

Album Gaerea sklenejo s Kingdom of Thorns, s katero se najbolj približajo “klasičnemu” black metalu - ne po zvoku, temveč po nihilistični drži. In vendar, ta nihilizem ni totalen. V njem ni destruktivne zlobe, temveč prefinjen, aristokratski žalostni nasmeh. Kingdom of Thorns ni pogreb, ampak je spomenik. In v njegovem središču sedi umetnik, obdan s tišino.

Coma je album, ki ne ponuja razrešitve - in prav v tem se skriva njegova veličina. Gaerea nam ne obljublja svetlobe na koncu tunela, temveč ponuja svečo, s katero se zazremo v svojo notranjo temo. Katarza, ki jo ponuja Coma, ni očiščenje, temveč potrditev - potrditev, da je bolečina legitimna, da je praznina del nas, da je razkroj sestavni del preobrazbe.

V času, ko black metal pogosto zapade v klišeje lastne mitologije, so se Gaerea dvignili nad formulo. Ne z inovacijo, temveč z integriteto. So mojstri afekta, arhitekti notranjega pekla, in Coma je njihovo najbolj dodelano delo do zdaj. Ne gre le za enega najboljših portugalskih metal albumov zadnjega desetletja - gre za eno najmočnejših sodobnih black metal izjav nasploh.

V praznini se ne izgubiš... v njej se najdeš!

---