Neusmiljeni Hrvati, ki preklinjajo ves svet
Slovanska tradicija je glasbenikom od nekdaj dišala. Številne glasbene, sploh etno zasedbe se pogosto spogledujejo tako s staroslovanskimi mitološkimi tematikami kot tudi z značilnim slovanskim melosom. Pred slabimi tremi leti je denimo vzniknil revolucionarni album hrvaške zasedbe Nemeček Prokletije I., ki je etno glasbo pripeljal do novih razsežnosti. Inovativni pristop do etno glasbe se odraža tudi na nadaljevanju prvenca, ki je izšel v začetku letošnjega leta.
Plošček nosi naslov Prokletije II., kar že nakazuje na to, da se zgodba, ki jo narekujejo Nemeček, začne točno tam, kjer se je prejšnja zaključila. Le da je celotna zvočna kulisa tokrat bistveno bolj polna, kot se je spomnimo s prvenca. Idejni vodja projekta Vedran Živković je tokrat vrata v svoj svet čarovništva Panonske nižine odprl še bobnarju in perkusionistu Borni Maksanu in mojstru sintetizatorjev Leu Beslaću, kar je zvočno sliko tričlanske zasedbe še dodatno obogatilo.
Če so si Nemeček na prvi plošči z uvodno skladbo vzeli čas za razkritje tistega, kar nam ponuja cel album, je tokrat nekoliko drugače. Os Svijeta poslušalcu v prvih taktih nakaže, da od drugega dela Prokletij lahko pričakujemo več perkusij, več sintetizatorjev in predvsem bolj agresivno tamburico. Slednja še nikoli ni zvenela tako zlovešče. Živkovićev vokal na tej skladbi, no ... na celem albumu z vso svojo prodornostjo poslušalca popelje čez najtemnejše kotičke Balkana in nekoliko spominja na kakšnega panonskega štrigona, ki med obredom zaklinja svojega najhujšega sovražnika.
Tako drzne mešanice bi nekateri utegnili oklicati za “paštroč”, nesmiselno združene sestavine, ki tvorijo nek povprečen polizdelek, a Nemeček je vse prej kot to.
Sam album je izrazito melanholičen, kot je tudi balkanska in slovanska zgodovina. Surova in hladna. A kljub temu narodi v regiji vselej najdemo razloge za veseljačenje. In to se odraža tudi na drugi v nizu Nemečkovih Prokletij. V središču življenja praslovanov je bil vedno ogenj, ki ga je prižigal in ugašal bog Sventevid. Na trenutke se zdi, kot bi tamburica na albumu predstavljala prav ogenj, Živković pa s svojim vokalom ravno Sventevida.
Mike Oldfield iz Panonske nižine
Nemeček, glede na slišano, prisegajo na dramatičnost in neko niti-ne-tako subtilno metalsko teatralnost. Prokletije II ima namreč izrazito dodelan in premišljen “flow”. Začne se z neposredno in hitro Os Svijeta, nadaljuje s spevno Na Kraju Svega (Beograd), nato pa se deroča reka umiri. Sledi panslovanska serenada Olovni, ki ima svoje korenine globoko v metalskih baladah, pa Mirila, kjer se Nemeček odkrito spogledujejo sintovsko glasbo iz 80. let prejšnjega stoletja. Sledi Kuvet, najbolj dramatična skladba na albumu in zato jo lahko dojemamo tudi kot vrhunec drugega dela Prokletij. Prekleto dobra, roko na srce. Zanimiva je tudi vse pogostejša uporaba serije tako imenovanih interlude-ov, v tem primeru naslovljenih Prokletije, vmesnih krajših pesmi, ki poslušalcu predstavljajo “most” med eno in drugo skladbo.
Nemeček album zaključijo z Mirëdita, skladbo, grajeno po principu dramskega trikotnika. Še posebej fascinantna je v tem primeru razsnova, torej konec skladbe, ki utegne poslušalca, zaradi izbire zvokov in splošne zvočne kulise, spomniti na legendarni album Mikea OldfieldaTubular Bells.
Pri žanrsko izredno fluidnem izdelku gre za zanimivo mešanico tradicionalne tamburaške glasbe, balkanskih ritmov, psihadelike, kraut rocka, noisea in na trenutke celo punka in metala. Tako drzne mešanice bi nekateri utegnili oklicati za “paštroč”, nesmiselno združene sestavine, ki tvorijo nek povprečen polizdelek, a Nemeček je vse prej kot to.
